urednik

Vladni predlog Družinskega zakonika je obupno slabo pripravljen. Glas za otroke in družine predlaga 50 sprememb členov

Iniciativni odbor za ustanovitev stranke Glas za otroke in družine ter Gibanje za otroke in družine.si vložila 50 predlogov sprememb členov vladnega Družinskega zakonika. Vabljeni, da si jih preberete. Svoje mnenje in dodatne predloge nam pošljite na naslov: zadruzinoinotroke@gmail.com.

Predlog spremembe 1. člena:
»Ta zakonik ureja zakonsko zvezo, zunajzakonsko skupnost, razmerja med staršema in otroki ter starimi starši in ostalimi sorodniki, oblike pomoči države za pripravo na skladno zakonsko, zunajzakonsko in družinsko življenje, pomoč pri težavah zakonskega, zunajzakonskega in družinskega življenja, ukrepe za varstvo koristi otroka ter preživljanje, posvojitev, podelitev starševske skrbi sorodniku, začasno nadomestno starševstvo in skrbništvo za otroke in odrasle osebe, ki potrebujejo posebno varstvo.«

Obrazložitev:
Veljavni temeljni družinski zakon se imenuje Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, kar že v imenu poudarja osrednji pomen zakonske zveze za urejeno družinsko življenje.  V dejanskem družinskem življenju je razširjena družina, v katero zaradi močnih čustvenih in sorodstvenih vezi sodijo stari starši, zelo pomembna in zaščitena  z Evropsko konvencijo o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Sorodstvena razmerja Družinski zakonik navaja v več členih, v prvem členu pa jih ne omenja. Uvaja se novo poimenovanje rejništva in sicer »začasno nadomestno starševstvo«.

Predlog spremembe 2. člena:
Drugi člen se spremeni tako, da se v celoti glasi:

»(1) Družina je življenjska skupnost mame in očeta ter otrok, tako rojenih, kot spočetih in še nerojenih.

(2) Enostarševska družina je življenjska skupnost mame ali očeta ter otrok, tako rojenih, kot spočetih in še nerojenih.

(3) Razširjena družina je medgeneracijska skupnost starih staršev, njihovih odraslih otrok ter vnukov ali drugih bližnjih sorodnikov.

(4) Začasna nadomestna družina je družina, v katero je nameščen in sprejet otrok, katerega mama in oče zanj začasno ne moreta skrbeti za otroka.

(5) Skrbniška družina je družina, v katero je začasno nameščen in sprejet otrok, katerega mama in oče oz. zanj začasno ne moreta skrbeti za otroka in zanj skrbi njegov skrbnik oz. skrbnica.

(6) Zaradi koristi otrok, tako rojenih kot spočetih in še nerojenih, uživa družina posebno varstvo države.«

Obrazložitev:
Družina je temeljna družbena celica, ki izhaja iz narave in ne iz zakona ali državne ureditve. Naravni temelj družine sta mama in oče, ki v družino sprejmeta otroka. To naravno dejstvo naj odraža tudi zakon. Tudi Splošna deklaracija o človekovih pravicah družino definira kot naravno družbeno celico, zato pojma družine oziroma definicije družine tudi v skladu s to deklaracijo ni možno preprosto prilagajati ideološkim opredelitvam struktur, ki so trenutno na oblasti v posamezni državi. Družina je naravna in temeljna celica družbe, kar mora varovati v prvi vrsti država. Poleg tega večina državljanov Slovenije ne sprejema poligamije ali družine kot komune, do česar lahko pripelje definicija, ki jo predlaga vlada.

V primerih, ko v družini niso več vsi člani oz. ko mama in oče ne moreta skrbeti za otroka, lahko nastanejo različne družinske oblike z vidika odgovornosti, skrbi, varstva ter vzgoje otroka.

Spočeti nerojeni otrok je v naših družinah razumljen kot družinski član. Z njim se družina ukvarja, z njim živi, njemu prilagaja svoje aktivnosti itn. Da bi se izognili diskriminaciji spočetih nerojenih otrok, je nujno poudariti, da so tudi nerojeni otroci del naših družin. V primeru opustitve omenjanja nerojenih otrok bi šlo za zanikanje njihovega človeškega dostojanstva, ki jim ga priznava Ustava Republike Slovenije, Kazenski zakonik, Zakon o pogrebni in pokopališki dejavnosti ter drugi zakoni in mednarodni dokumenti ter do neke mere tudi 119. člen vladnega predloga, ki omogoča priznanje očetovstva pred rojstvom otroka.

Zaradi priznanja dejanskega pomena razširjene družine za otrokov razvoj in vzgojo je nujno določiti njen pomen v temeljnem družinskem zakonu.

Z besedno zvezo se spreminja dosedanje poimenovanje rejniške družine. Več: glej obrazložitve k členom, ki urejajo nadomestno starševstvo oz. rejništvo v vladnem predlogu.

Predlog spremembe 3. člena
»(1) Zakonska zveza je življenjska skupnost enega moža in ene žene, katere sklenitev, pravne posledice in prenehanje ureja ta zakonik.«

Doda se nov drugi odstavek, ki se glasi:
»(2) Pomen zakonske zveze je v zasnovanju družine.«

Obrazložitev:
Mož in žena sta uveljavljeni besedi za moškega in žensko, ki sta sklenila zakonsko zvezo, zato je prehod s teh namenskih in pomensko jasnih besed v povezavi z zakonsko zvezo na splošne besede moškega in ženske razvrednotenje in siromašenje jezika. Vprašajte, katera žena si želi biti zgolj ženska svojega moškega in obratno.

Prenos določbe o pomenu zakonske zveze iz 20. člena v 3. člen je nujna, saj sodi med temeljne določbe zakona, ki med drugim predstavljajo temeljno podlago za vsebino 12. člena. Zato je edino logično, da je določba pred tem členom.

Poleg tega je položaj določbe treba gledati v povezavi  z Zakonom o partnerski zvezi, ki se sklicuje na poglavje o zakonski zvezi v zakonu, ki ureja zakonsko zvezo. Če bi določba o pomenu zakonske zveze ostala v 20. členu v poglavja o zakonski zvezi, bi se jo dalo interpretirati, kot da je tudi pomen zvez, ki jih ureja Zakon o partnerski zvezi, v zasnovanju družine. To pa bi odprlo vprašanja o posvojitvah in postopkih oploditve z biomedicinsko pomočjo v takih zvezah, kar zagotovo ni in ne more biti namen družinskega zakonika.

Ohranitev določbe o pomenu zakonske zveze v 20. členu bi lahko pomenila odpiranje vrat dokazano neznanstveni in neutemeljeni ideologiji spola, kar je bil eden temeljnih problemov v preteklosti na referendumih zavrnjenih predlogov zakonov na temo zakonske zveze. Verjamemo, da si predlagatelj ne želi, da bi se tudi ta zakon znašel na referendumu.

Definicija pomena zakonske zveze sodi v uvodno določbo zakona, tako kot je bilo do sedaj v Zakonu o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, in ne, kot predlaga vlada, v poglavje o pravicah, ki izhajajo iz zakonske zveze. Prikriti razlog, da je vlada uvrstila definicijo pomena zakonske zveze v poglavje o pravicah, ki izhajajo iz zakonske zveze, je v tem, da osmi odstavek 4. člena Zakona o partnerski zvezi določa, da se »za pravice in dolžnosti partnerjev partnerske zveze se smiselno uporabljajo določbe o pravicah in dolžnostih zakoncev, kot jih določa zakon, ki ureja zakonsko zvezo«. V primeru, da bi bil ta predlog vlade izglasovan, bi bili otroci razumljeni kot pravica tudi dveh moških ali dveh žensk. Takšen zakon bi bil v popolnem nasprotju z rezultatom treh družinskih referendumov, ko so ljudje z veliko večino zavrnili takšno pojmovanje pravice do otroka in sicer leta 2001 z 72,36% glasov, leta 2012 s 54,55% glasov in leta 2015 s 63,51% glasov.

Predlog spremembe 5. člena:
»Po tem zakoniku je otrok oseba, ki še ni dopolnila 18 let, razen če je že prej pridobila popolno poslovno sposobnost. Otrok je tudi spočeta in še nerojena oseba.«

Obrazložitev:
Spočeti, a še nerojeni otroci so sestavni del naših družin, vendar pa je glede na zgodovinski kontekst sprejemljivosti smrtnega nasilja nad nerojenimi deklicami in dečki v Sloveniji od leta 1977 nujno potrebno zaščititi tudi človeško dostojanstvo in pravice spočetih, a še nerojenih otrok ter jim priznati status otroka.

Predlog spremembe 6. člena:
Spremeni se naslov in besedilo in naslov člena:

»(pravice, obveznosti in dolžnosti mame in očeta)
(1) Mama in oče imata pravice, obveznosti in dolžnosti, da v skladu s svojimi zmožnostmi ustvarita razmere, v katerih bo zagotovljen celovit otrokov razvoj.
(2) Starševske pravice, obveznosti in dolžnosti pripadajo skupaj obema, mami in očetu.«

Obrazložitev:
Uvajanje novega termina starševska skrb, ki nadomešča pojem roditeljske pravice iz Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, je nepotrebno in neustrezno, saj se definirana vsebina pojma »starševska skrb« v predlogu zakonika dejansko nanaša na celoto pravic, obveznosti in dolžnosti, ki so jim starši zavezani, zato predlagamo, da se člen tudi poimenuje skladno z vsebino. Prav tako predlagamo dosledno uporabo dvojine, ko gre za pravice staršev, saj ima otrok samo dva starša in ne več. To predlagamo tudi v izogib morebitnim bodočim poskusom razširjanja pojma družine na skupnosti več kot dveh odraslih oseb in otrok, če bi morda nastal kak posamičen primer take »družbene realnosti«.

Predlog spremembe 7. člena:
Spremeni se prvi odstavek 7. člena in sicer tako, da se glasi:

»(1) Mama in oče v vseh dejavnostih skrbita za korist otroka. Otroke obravnavata in vzgajata s spoštovanjem do njihove osebe, individualnosti in dostojanstva. Otrok ne izpostavljata ne telesnim ne drugim oblikam ponižujočega ravnanja.«

Spremeni se drugi odstavek in sicer tako, da se glasi:

»(2) Mama in oče imata pri skrbi in odgovornosti za korist otroka prednost pred vsemi drugimi.«

Spremeni se tretji odstavek in sicer tako, da se glasi:

»(3) Skrbna in ljubeča mama in oče sta otrokova največja korist. Mama in oče delata v otrokovo korist zlasti, če imata med seboj urejene in spoštljive odnose, upoštevata otrokovo osebnost, njegovo starost in razvojno stopnjo, primerno zadovoljujeta njegove materialne, duhovne, socialne, čustvene in psihosocialne potrebe z ravnanjem, ki kaže na njuno starševsko ljubezen, skrb in odgovornost do otroka, ter mu nudita primerno vzgojno vodstvo in ga spodbujata v njegovem razvoju.«

Spremeni se peti odstavek in sicer tako da se glasi:

»5) Država zagotavlja pogoje za delovanje civilno-družbenih organizacij in strokovnih subjektov za priprave na zakonsko oz. zunajzakonsko življenje ter spodbujanje odgovornega in pozitivnega starševstva.«

Obrazložitev:
K spremembi prvega odstavka:
Predlagamo dosledno uporabo dvojine, kot je bilo pojasnjeno že v predlogu amandmaja k 6. členu. V predlogu amandmaja je vsebinsko izpuščena besedna zveza »v zvezi z otrokom«. Menimo, da k odgovornemu starševstvu sodi to, da se starša zavedata, da sta mama in oče v vseh svojih ravnanjih in ne samo v tistih, ki so v neposredni zvezi z otrokom. Se pravi: želimo spodbuditi zavest o starševstvu kot našem najpomembnejšem poslanstvu in ne neki postranski stvari v našem življenju. Želimo, da nam pride v zavest, da bi vsako naše ravnanje presojali tudi v luči odgovornega starševstva ter interesov in koristi otrok. Ni namreč mogoče biti dobra mama in oče, če smo starši samo, kadar smo z otrokom, sicer pa se vedemo in delujemo, kot da jih nimamo.

REDAKCIJSKO: V primeru, da bo ta amandma sprejet in tudi če ne bo, se vse množinske oblike besede »starši«, pretvorijo v dvojinsko »mama in oče« v ustrezni slovnični obliki. Novi Slovar slovenskega knjižnega jezika uvaja možno uporabe besede starši tudi v edninski obliki. S tem je uvedel novost v poimenovanju družinskih članov, saj je beseda starši do izdaje tega slovarja pomenila dva ali zgolj enega od staršev (npr. v primeru: »Starši naj pridejo v šolo.«, je bilo razumljeno ali oba starša ali eden od staršev.) Nov slovarski pomen besede starši pa bi sedaj, glede na dopuščeno edninsko obliko, lahko v povezavi z radikalnim aktivističnim pravnim in lingvističnim pozitivizmom pripeljal do interpretacij, da beseda starši lahko pomeni tudi več staršev, in ne samo dva starša, v družini, zato je za nedvoumno razumevanje potrebno to izrecno vedno v tem in vseh ostalih zakonih zapisati »mama in oče« v ustreznih slovničnih oblikah.

K spremembi drugega odstavka:
Podobno kot pri obrazložitvi spremembe prvega odstavka predlagamo dosledno uporabo dvojine, ko gre za pravice staršev, saj ima otrok samo dva starša in ne več.

K spremembi tretjega odstavka:
Predlagamo natančnejšo definicijo največje otrokove koristi, ki jo je potrebno zapisati v Družinski zakonik, saj je sicer to stvar poljubne interpretacije. Razlog za to je predvsem, da se spodbuja starše, da bi se čedalje bolj zavedali pomena njunih odnosov za otroka, ta definicija pa je pomembna tudi z vidika delovanja in ravnanja državnih institucij, od šolskega sistema naprej. Vzgojo za odgovorne odnose med partnerjema in odgovorno starševstvo je potrebno vgraditi v vse segmente družbe in delovanja države, zato je potrebno temeljno otrokovo korist definirati tudi v Družinskem zakoniku, ki je temeljni družinski zakon. Posebej pomembno je, da se poudari tudi pomen duhovne komponente starševstva in zadovoljevanja otrokovih duhovnih potreb, saj je znano, da je človek materialno, socialno, duhovno in čustveno bitje in spoštovanje človeškega dostojanstva pomeni spoštovanje vseh teh razsežnosti človekovega bivanja. To določilo izhaja tudi iz 41. člena ustave RS, da otroku v skladu s svojim prepričanjem zagotavljajo versko in moralno vzgojo.

K spremembi petega odstavka:
Predlagamo, da se kot vzgojno doktrino država zaveže spodbujati ne le pozitivno starševstvo o nekaznovalni vzgoji otrok, ampak tudi vse tiste, ki se trudijo razširjati in spodbujati odgovorno starševstvo, ki je mnogo širši koncept in vključuje: odgovorno spoznavanje in odnose med bodočima staršema, odgovoren zakonski oz. partnerski odnos, odgovorno odločanje za rojstvo otrok, odgovorno vzgojo in skrb za razvoj otrok.

Predlog spremembe 9. člena:
Doda se nov prvi odstavek:

»(1) Posvojitev je pravica otroka, ki je izgubil starše oz. jima je bila odvzeta starševska skrb, da živi v čim bolj podobnih razmerah, v kakršnih bi živel, če ne bi nastopili razlogi za posvojitev.«

Obstoječe besedilo predloga tega člena postane drugi odstavek.

Obrazložitev:
V Sloveniji se vse pogosteje pojavljajo interperetacije, da morajo imeti pravico posvojiti otroka tudi dva moška, dve ženski, dva queerseksualca in dva transseksualca. Tak zakonski predlog je bil celo že sprejet v Državnem zboru in bil nato zavrnjen na referendumu. Da bi se izognili napačnim interpretacijam, da je posvojitev pravica odraslih, je nujno potrebno sprejeti nedvoumno določilo, da je posvojitev pravica otroka.

Predlog spremembe 10. člena:
10. člen se spremeni, tako da se v celoti glasi:
(začasno nadomestno starševstvo)
»Začasno nadomestno starševstvo je posebna oblika varstva otrok, ki jim je potrebna oskrba in vzgoja pri osebah, ki niso njihovi starši.«

Obrazložitev:
Poimenovanje »rejništvo« ni primerno in ga mnogi otroci, ki so ali so bili vključeni v to obliko varstva in vzgoje razumejo kot nespoštljivo in žaljivo. Redukcija dejanske funkcije začasnega nadomestnega starševstva na »reditev« oz. »rejenje«, kar je v sodobni slovenščini izraz, ki se uporablja v živalskem in živinorejskem izrazoslovju je izrazito neprimeren, nespoštljiv in žaljiv do vseh, ki vključeni. Besedna zveza »začasno nadomestno starševstvo« odraža funkcijo in namen te oblike varstva in vzgoje otrok. Funkcija te oblike varstva in vzgoje je, da otrok, za katerega mama in oče začasno ne moreta izvajati starševske skrbi dobi začasno to varstvo in vzgojo v nadomestni družini. Funkcija nadomestnih dveh staršev je, da v vsakdanjem življenju in opravilih, nadomeščata mamo in očeta in pri tem, če imata svoje otroke, med svojimi otroki in otroki, ki sta jima nadomestna mama in oče v času izvajanja dejavnosti začasnega nadomestnega starševstva ne delata razlik. Besedna zveza pomemben poudarek daje tudi začasni naravi te oblike varstva in vzgoje otroke, kar je glede na dosedanjo prakso izjemno pomembno, saj se je ta institut v mnogih primerih izvajal celo kot trajen.

REDAKCIJSKO: V primeru, da bo ta amandma sprejet se v celotnem zakonu beseda »rejništvo« nadomesti z besedno zvezo »začasno nadomestno starševstvo«, beseda »rejenec« z besedno zvezo »otrok v začasni nadomestni družini«, beseda rejnik z besedo »začasna nadomestna mama ali začasni nadomestni oče«, besedna zveza »rejniška dejavnost« z besedno zvezo »dejavnost začasnega nadomestnega starševstva«, besedna zveza rejniška družina z besedno zvezo »začasna nadomestna družina« v ustreznih slovničnih oblikah.

Predlog spremembe 12. člena:
Predlagamo spremembo 12. člena in sicer tako, da se glasi:

»Država mlade in odrasle preko sistema vzgoje in izobraževanja, zdravstvenega in socialnega varstva ter svetovanja spodbuja k zvestobi, izgrajevanju pristnih in spoštljivih odnosov med dekleti in fanti, za odgovorno spolnost, odgovorno starševstvo, zakonsko, zunajzakonsko in družinsko življenje ter jim omogoča pripravo na sklenitev zakonske zveze, skupno zunajzakonsko življenje, izvajanje odgovornega starševstva ter vsestransko pripravo na skladno zakonsko in družinsko življenje. Država pomaga staršem reševati probleme v medsebojnih razmerjih in razmerjih do otrok.«

Obrazložitev:
Predlagani 12. člen je eden uvodnih členov, ki naj definira cilje vzgoje za skladno zakonsko, zunajzakonsko in družinsko življenje, ki naj jih zasleduje država preko sistema vzgoje in izobraževanja, zdravstvenega in socialnega varstva ter svetovanja. Pomen vzgoje in izobraževanja je ključen z vidika preventive, se pravi, kako narediti čim več za preprečitev neželenih razdorov v družinah in njihovih negativnih posledic na vse družinske člane, še posebej na otroke. V tem smislu so gotovo ključni vidiki: vzgoja za zvestobo, spodbujanje k izgrajevanju pristnih in spoštljivih odnosov med dekleti in fanti, za odgovorno spolnost, odgovorno starševstvo, zakonsko, zunajzakonsko in družinsko življenje ter dobra neposredna priprava na sklenitev zakonske zveze ali skupno zunajzakonsko življenje ter izvajanje odgovornega starševstva. Če teh opredelitev ni, se lahko pod predlagane splošne opredelitve vključi tudi vsebine, ki ne pomenijo vzgoje za skladno družinsko življenje.

Predlog spremembe 20. člena:
Drugi odstavek 20. člena se črta.

Obrazložitev:
Glej utemeljitev k amandmaju k 3. členu.
Ne glede na to, ali bo amandma k 3. členu sprejet ali ne, se mora določba o pomenu zakonske zveze črtati iz 20. člena, saj je bolje, da zakon te določbe sploh ne vsebuje, kot pa da jo vsebuje na način, ki omogoča njegovo povsem napačno in neželeno interpretacijo v smislu, da je otrok pravica, ki izhaja iz zakonske zveze in bi to glede na Zakon o partnerski zvezi veljalo tudi za dva moška ali dve ženski, ki skleneta istospolno partnersko zvezo. To bi pomenilo, da bi na tej podlagi dva moška ali dve ženski lahko zahtevali zase pravico do posvojitve otroka, oploditve z biomedicinsko pomočjo ali trgovino z materinstvom za dva moška. To bi bilo v popolnem nasprotju in izigravanje odločitve na treh referendumih leta 2001, 2012 in 2015. Vedno je potrebno izhajati iz predpostavke, da otrok ni nikakršna pravica – niti dveh zakoncev oz. partnerjev zunajzakonske zveze ne, kljub temu, da je to edina naravna skupnost, ki omogoča spočetje otroka.

Predlog spremembe 22. člena:
Prva alineja se spremeni tako, da se v celoti glasi:

»- da sta osebi, ki sklepata zakonsko zvezo, biološko različnega spola, kar se ugotavlja na podlagi rojstnega lista,«.

Obrazložitev:
V zahodnem svetu je med političnimi in medijskimi elitami prevladujoče razširjena t. i. ideologija oz. teorija spola, ki ne priznava naravne danosti spola, ampak trdi, da je naravni spol družbeni konstrukt ter da morajo ljudje imeti pravico izbirati si svoj spol sami. Na tej ideologiji slonijo tudi zahteve po posvojitvah otrok v razmerja dveh moških, dveh žensk, dveh transseksualcev in dveh queerseksualcev ter trditve, da otrok ne potrebuje mame in očeta, ampak zgolj dve odrasli ljubeči osebi, ki sta bili uradna in javno predstavljena idejna podlaga predloga Družinskega zakonika iz leta 2009 ter sprememb Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih iz leta 2014, ki jih je predlagala Združena levica in podprle vse stranke trenutne vladne koalicije. Za poučevanje otrok v tej ideologiji obstaja tudi šolski priročnik z naslovom Ljubezen je ljubezen (http://24kul.si/amnesti-international-otroci-spremenite-si-svoj-spol), po katerem se je po osnovnih šolah že izvedlo veliko število izobraževanj. Gre za izjemno vplivno ideologijo, ki je v ZDA pod predsednikom Barackom Obamo pripeljala celo do tega, da so moški, ki so trdili, da so ženske, lahko hodili na ženska stranišča. Ta odlok je novi ameriški predsednik Donald Trump v prvih tednih mandata že razveljavil. Da se na podlagi navedenega zaščiti temeljne pravice otrok, je nujno potrebno, v zakonu določiti, da lahko zakonsko zvezo skleneta osebi različnega biološkega spola, torej biološki moški in biološka ženska. Sicer bi se lahko v skladu z ideologijo dogajalo, da bi zakonsko zvezo lahko sklenili dve ženski, dva moška, dva transseksualca in dva queerseksualca zgolj na podlagi tega, da bi trdila/i, da sta različnega spola. Na podlagi tega bi potem lahko zahtevali posvojitev otrok v tako sklenjeno »zakonsko zvezo«, ki bi bila v resnici razmerje dveh moških, dveh žensk, dveh transseskualcev ali dveh queerseksualcev.

Predlog spremembe 26. člena:
26. člen se spremeni, tako da se v celoti glasi:

»Oseba ne more skleniti nove zakonske zveze, dokler njena prej sklenjena zakonska oz. istospolna partnerska zveza ne preneha.«

Obrazložitev:
Omejitev sklepanja zakonske zveze je potrebna zaradi nediskriminatorne obravnave zakoncev. Le-ti namreč ne morejo skleniti istospolne partnerske zveze, dokler traja njihova zakonska zveza.

Predlog spremembe 31. člena:
31. člen se spremeni tako, da se v celoti glasi:

»Matičar ugotovi, ali so izpolnjeni pogoji za veljavnost zakonske zveze na podlagi podatkov iz rojstnega lista, matičnega registra in na podlagi podatkov iz petega odstavka 30. člena tega zakonika.«

Obrazložitev:
Sprememba tega člena je v povezavi s spremembo 22. člena, ki opredeljuje, da se biološki spol ugotavlja na podlagi rojstnega lista. V matičnem registru so namreč vključeni vsi podatki o osebnih stanjih državljank in državljanov, kamor je vključen tudi spol. V Sloveniji je mogoče v uradnih evidencah, ki jih vsebuje matični register, že zamenjati svoj »uradni« spol, zato bi brez določila o tem, da se biološki spol ugotavlja na podlagi rojstnega lista, lahko prihajalo do zlorab v postopkih sklepanja »zakonske zveze«, kjer bi se npr. moški, ki bi si v listinah spremenil spol v ženskega, lahko poročil z drugim moškim in bi na tej podlagi zahtevala posvojitev otrok v njuno razmerje.

Predlog spremembe 56. člena, besedilo se spremeni tako, da se glasi:

»Razmerja med zakoncema temeljijo na vzajemni ljubezni, spoštovanju, zaupanju in medsebojni pomoči.«

Obrazložitev:
Dodana je beseda ljubezen, saj brez nje ni mogoče vzpostaviti celostnega odnosa med zakoncem. Spoštovanje, zaupanje in medsebojna pomoč v družini izhajajo iz temeljne predpostavke vsakega odnosa – to je ljubezen. Neverjetno je, da temeljnega čustva, ki naj gradi naše družinske odnose, to je ljubezen, sploh ni v vladnem predlogu Družinskega zakonika.

Predlog spremembe prvega odstavka 59. člena:
Prvi odstavek člena se spremeni tako, da se glasi:
“(1) Zakonca skupaj rešujeta stanovanjska vprašanja in sporazumno določata stanovanje, v katerem bosta skupaj živela in ki bo njun dom in dom otrok, ki bodo živeli z njima.”

Obrazložitev:
Reševanje stanovanjskih vprašanj ne zajema samo določitve stanovanja, temveč tudi vsa druga vprašanja v zvezi s skupnim gospodinjstvom, ki jih morata zakonca sporazumno določiti, npr. plačevanje računov, udeležbo pri bodočih stroških, povezanih s stanovanjem, določitev namenskosti prostorov v stanovanju itd. Torej gre za vsa pomembna vprašanja, ki jih morata zakonca reševati skupaj, da si enakopravno zagotovita varno in mirno nastanitev zase in za otroke.

Členi od 81. do vključno 94. se črtajo.

Obrazložitev:
Določbe od 81. do vključno 94. člena po svoji vsebini sodijo v Obligacijski zakonik in ne v Družinski zakonik, saj ne urejajo zakonitih razmerij med zakoncema oz. zunajzakonskima partnerjema, ki jih vzpostavlja sklenjena zakonska zveza, temveč posebno pogodbeno razmerje med njima. Poleg tega to pogodbeno razmerje zajema zgolj premoženjska razmerja med zakoncema oz. zunajzakonskima partnerjem in ne vključuje otrok. Zakon, ki sistematično ureja pogodbena razmerja, je Obligacijski zakonik, zato je z vidika pravne sistematike primerno, da se to razmerje ureja v Obligacijskem zakoniku in po nepotrebnem ne obremenjuje že tako preobsežnega Družinskega zakonika.

Predlog spremembe 112. člena, besedilo člena se spremeni tako, da se v celoti glasi:
»Za otrokovo mater velja biološka ženska, ki ga je rodila. V primeru predhodne spremembe spola v matičnem registru se v matičnem registru materi, ki je rodila otroka, osebno stanje »moški spol« spremeni v »ženski spol« po uradni dolžnosti.«

Obrazložitev:
Biološka mati je edina oseba, ki lahko rodi otroka. Ker je v Sloveniji mogoče, da biološka ženska uradno v matičnem registru spremeni spol in postane pred državo moški, je zaradi interesa otroka nujno potrebno, da država iz dejstva, da je rodila otroka, uradno ugotovi, da je ta oseba biološka ženska. Če tega država ne uredi na ta način, se bo dogajalo, da bo »uradni« moški rodil otroka, kar pa je povsem na glavo postavljen naravni red, ki lahko na otroku pusti velike negativne posledice, zato je zaradi zaščite interesov otroka nujno, da je mati, ki rodi otroka, za državo ženska in ne moški.

Predlog spremembe tretjega odstavka 113. člena:
Tretji odstavek se spremeni, tako, da se glasi:
»(3) Za otrokovega očeta, rojenega v zakonski zvezi, ki jo je mati sklenila v 300 dneh po prenehanju prejšnje zakonske zveze, velja moški, ki otroka prizna za svojega ali je očetovstvo ugotovljeno s sodno odločbo ali DNK analizo na strokovno usposobljeni zdravstveni instituciji.«

Obrazložitev:
Ureditev po Zakonu o zakonski zvezi in družinskih razmerjih je bila enako salomonska, vendar na drug način, namreč da je oče otroka, ki se rodi 300 dni po končanju prejšnje zakonske zveze, bivši mož. Vlada sedaj predlaga, da je oče otroka, rojenega v zakonski zvezi, ki jo je mama sklenila 300 dni po prenehanju prejšnje zakonske zveze, avtomatično novi mož. Seveda pri teh stvareh ne more biti avtomatizma, predvsem pa z otrokovim očetovstvom država ne more barantati zgolj zato, da se razbremeni stroškov skrbi zanj. Otrokova temeljna človekova pravica je, da pozna svoj izvor in svoje družinsko deblo. Prav tako je to izjemno pomembno z vidika morebitnih družinskih dednih bolezni, zato je potrebno v sedanjem času, ko obstajajo različne možnosti ugotavljanja očetovstva, otroku omogočiti, da ve za svojega biološkega očeta, če je to le mogoče.

Predlog spremembe 126. člena:
Doda se drugi odstavek, ki se glasi:
»(2) Navzočnost očeta pri porodu je brezplačna.«

Obrazložitev:
Očetje so pri porodu v pomoč materi ter medicinskemu osebju, saj mamo svojih otrok dobro poznajo, jo razumejo in z njo sočustvujejo ter po svojih močeh in navodilih medicinskega osebja pomagajo pri porodu, zato je zaračunavanje stroškov, da so očetje lahko navzoči pri porodu, neprimerno in neutemeljeno. V obrazložitvi se sicer navaja, da to ni vsebina tega člena, vendar besedilo člena v polnosti navaja na tako razumevanje.

Predlog spremembe 133. člena:
Tretji odstavek se spremeni, tako da se glasi:
“(3) Če je bil otrok spočet z biomedicinsko pomočjo z jajčno celico darovalke, se lahko zahteva ugotovitev biološkega materinstva oziroma izvor jajčne celice z namenom ugotavljanja dednih bolezni.”

Obrazložitev:
Predlog vlade pomeni diskriminacijo otrok, spočetih v postopkih oploditve z biomedicinsko pomočjo, saj ti otroci po vladnem predlogu za razliko od vseh ostalih otrok ne bi imeli pravice izvedeti za svoje morebitne dedne bolezni. S tem bi bila bistveno okrnjena možnost pravočasne pozornosti na zdravstvena tveganja ter pravica do pravočasnega zdravljenja. Zaradi zdravja otroka in zdravega življenjskega okolja, ki med drugim vključuje tudi zavedanje zdravstvenih tveganj za vsakega posameznika, je nedopustno, da darovalke jajčne celice ni mogoče ugotavljati, saj se s tem poseže v ustavno pravico do zdravstvenega varstva. Poleg tega bo v postopkih zdravljenja genetski izvor v prihodnosti z razvojem genetike igral vedno pomembnejšo vlogo.

Predlog spremembe 134. člena:
Tretji odstavek se spremeni, tako da se glasi:
“(3) Če je bil otrok spočet z biomedicinsko pomočjo s semensko celico darovalca, se lahko zahteva ugotovitev biološkega očetovstva oziroma izvor semenske celice z namenom ugotavljanja dednih bolezni.”

Obrazložitev:
Predlog vlade pomeni diskriminacijo otrok, spočetih v postopkih oploditve z biomedicinsko pomočjo, saj ti otroci po vladnem predlogu za razliko od vseh ostalih otrok ne bi imeli pravice izvedeti za svoje morebitne dedne bolezni. S tem bi bila bistveno okrnjena možnost pravočasne pozornosti na zdravstvena tveganja ter pravica do pravočasnega zdravljenja. Zaradi zdravja otroka in zdravega življenjskega okolja, ki med drugim vključuje tudi zavedanje zdravstvenih tveganj za vsakega posameznika, je nedopustno, da darovalca semenske celice ni mogoče ugotavljati, saj se s tem poseže v ustavno pravico do zdravstvenega varstva. Poleg tega bo v postopkih zdravljenja genetski izvor v prihodnosti z razvojem genetike igral vedno pomembnejšo vlogo.

Predlog spremembe 136. člena, prvi odstavek se spremeni tako, da se v celoti glasi:
(1) Starševska skrb so obveznosti in pravice staršev, ki se nanašajo na skrb za otrokovo življenje in zdravje, njegovo etično in versko vzgojo, varstvo in nego, nadzor nad otrokom in skrb za njegovo izobraževanje, ter obveznosti in pravice staršev, ki se nanašajo na zastopanje in preživljanje otroka ter na upravljanje njegovega premoženja.

Obrazložitev:
Starši imajo po 41. členu ustave pravico, da vzgajajo svoje otroke v skladu z lastnim moralnim in verskim prepričanjem. To pravico je potrebno vključiti v definicijo starševske skrbi.

Predlog spremembe 137. člena:
Četrti odstavek se dopolni, tako da se glasi:
»(4) Starši morajo po svojih močeh in presoji skrbeti za šolanje in strokovno izobrazbo svojih otrok glede na njihove sposobnosti, nagnjenja in želje. Pri tem imajo pravico skrbeti za vzgojo in izobraževanje otrok v skladu s svojo vestjo, verskim ali idejnim prepričanjem, ne da bi bili zaradi tega oni ali njihovi otroci diskriminirani. Prav tako imajo pravico, da izvajajo šolanje tudi na domu.«

Doda se nov peti odstavek, ki se glasi:
»(5) Če je otrok zaradi težje telesne ali duševne prizadetosti nesposoben za samostojno življenje in sam nima zadostnih sredstev za preživljanje, so ga starši dolžni preživljati v skladu s svojimi možnostmi in ob pomoči države, ki zagotavlja staršem še posebno varstvo in skrb za otroka.«

Obrazložitev:
K spremembi četrtega odstavka:
Starši morajo imeti možnost in pravico presojati, kaj se jim zdi za njihove otroke primerno šolanje in kakšno šolanje bodo podpirali, pri čemer lahko upoštevajo tudi še kakšen drug dejavnik kot le sposobnosti, nagnjenja in želje otrok. Prav tako imajo starši pravico skrbeti za vzgojo in izobraževanje otrok v skladu s svojo vestjo, verskim ali idejnim prepričanjem, ne da bi bili zaradi tega oni ali njihovi otroci diskriminirani. Šolanje na domu je v tujini že dodobra uveljavljena praksa, v Sloveniji pa s področnim zakonom tudi že možna, zato je pomembno, da se kot posebna oblika družinske vzgoje in izobraževanja tudi v Družinskem zakonu navede ta možnost.

K petemu odstavku:
Dopolnilo k temu členu zavezuje državo, da v primeru otrokove telesne ali duševne prizadetosti pomaga staršem zagotoviti pogoje, ki bodo omogočili otroku varstvo, in skrb, da njegovo življenje in družbeno udejstvovanje ne bo ogroženo. To je dodaten korak k priznavanju države in družbe, da v naših družinah živijo otroci in odrasle osebe s posebnimi potrebami, ki so pomemben sestavni del naše družbe in imajo pravice ter zagotovljeno posebno skrb države.

Predlog spremembe 141. členu:
Predlagamo spremembo drugega odstavka tako, da se v celoti glasi:
»(2) Tisti od staršev, kateremu je bil otrok zaupan v varstvo, ali druga oseba, h kateri je bil otrok nameščen, mora opustiti vse, kar otežuje ali onemogoča stike. Prizadevati si mora za ustrezen otrokov odnos do stikov z drugim od staršev oziroma s starši. Tisti od staršev, ki izvaja stike, mora opustiti vse, kar otežuje izvajanje stikov ter varstvo in vzgojo otroka.«

Obrazložitev:
V prvem stavku predlagamo izpustitev besede »vzgojo«. Za vzgojo otroka sta po tem zakoniku odgovorna oba starša. To po našem mnenju velja tudi v primeru ločitve, zato je otrok v primeru, da živi pri enem od staršev, pri tem staršu po dikciji zakonika v varstvu, ne pa tudi v izključni vzgoji, saj ima pri vzgoji enako dolžnost in odgovornost tudi tisti od staršev, ki z otrokom ne živi v skupnem gospodinjstvu.

Predlog spremembe 143. člena:
Predlagamo spremembo prvega odstavka tako, da se v celoti glasi:
»(1) Če otrok od dopolnjenega 12. leta izrecno želi, lahko sodišču predstavi svoje mnenje. Sodišče pri odločitvi o varstvu, vzgoji in preživljanju otroka, o stikih, izvajanju starševske skrbi in podelitvi starševske skrbi sorodniku upošteva tudi otrokovo mnenje, ki ga je otrok izrazil sam ali po osebi, ki ji zaupa in jo je sam izbral, če je sposoben razumeti njegov pomen in posledice. Od otroka se ne sme zahtevati, da se izjasni, pri kateremu od staršev bi rad živel.«

Obrazložitev:
Otrok je enako otrok obeh staršev, mame in očeta. Do njega nima nobeden od njiju večje pravice, niti nima otrok do katerega izmed njiju večje pravice. Ni otrokova dolžnost, da se v sporih med mamo in očetom postavlja na eno ali drugo stran. Ni pošteno otroku nalagati odločitve, pri kom od obeh staršev bo živel, saj s tem nanj prelagamo preveliko psihološko breme. Poleg tega taka odločitev otroka lahko pusti posledice tudi v odnosih otroka s tistim od staršev, ki ga ne bi izbral. Ta možnost, ki se sedaj v praksi že izvaja, v mnogih primerih pripelje do lobiranja mame in očeta ter izvajanja pritiskov na otroka. Največji interes otroka je, da ima skrbna in ljubeča mamo in očeta, ki se vzajemno spoštujeta in živita skupaj. Po ločitvi pa je največji interes otroka, da ima skrbna in ljubeča mamo in očeta, ki se vzajemno spoštujeta, čeprav ne živita več skupaj.  Za ločitev ni odgovoren otrok, prav tako pa otrok ni usposobljen za reševanje zakonskih sporov med mamo in očetom. Zato se od otroka ne sme zahtevati, da se izjasni, pri kateremu od staršev bi rad živel, lahko pa se to ugotovi na podlagi otrokovega mnenja o vseh razmerah v družini, ki pa mora biti po vsebini spontano in otroka ne postavlja v precep.

Predlog spremembe 151. člena:
Drugi odstavek se spremeni tako, da se glasi:
»(2) Kadar starši ne živijo skupaj in otrok ni zaupan v varstvo obema od staršev, odločata o vprašanjih, ki bistveno vplivajo na njegov razvoj, sporazumno in v skladu s koristjo otroka. Če se sama o tem ne sporazumeta, jima pri sklenitvi sporazuma pomaga center za socialno delo, na njuno željo pa tudi družinski mediatorji.

Tretji odstavek se spremeni tako, da se glasi:
»(3) Tisti od staršev, ki mu je otrok zaupan v varstvo, odloča o vprašanjih otrokovega dnevnega življenja in o otrokovem stalnem prebivališču, če s tem ne posega na vprašanja, ki bistveno vplivajo na otrokov razvoj.

Doda se nov sedmi odstavek:
»(7) Pravice in obveznosti staršev v primeru, da otrok z 18. letom ne pridobi popolne poslovne sposobnosti, trajajo tudi po 18. letu otrokove starosti, razen če sodišče ne odloči drugače.«

Doda se nov osmi odstavek:
»(8) Starši pravice in obveznosti staršev v primerih iz prejšnjega odstavka  izvajajo na način, da so podpora in pomoč otrokom pri vseh tistih stvareh, ki jih lahko otroci sami opravijo. V primerih, ki jih otroci sami niso sposobni razumeti, se odločiti ali opraviti, opravljajo zadeve oz. odločajo namesto njih.«

Obrazložitev:
K spremembi drugega odstavka:
Črtana beseda »vzgoja« v prvem stavku. Glej obrazložitev k predlogu za spremembo 141. člena.

K spremembi tretjega odstavka:
Črtana beseda »vzgoja«  – glej obrazložitev k predlogu za spremembo 141. člena.

K sedmemu odstavku:
Osebe s posebnimi potrebami v veliki večini primerov po 18. letu starosti ne pridobijo popolne poslovne sposobnosti, ampak stvari za njih praktično urejajo njihovi starši tako kot pred dopolnjenim 18. letom starosti. Za starše otrok s posebnimi potrebami se tudi po dopolnjenem 18. letu starosti otroka nič ne spremeni. To dejansko stanje naj se odraža tudi v zakonodaji.

K osmemu odstavku:
Osmi odstavek določa, da morajo starši pri izvajanju pravic in obveznosti pri otrocih s posebnimi potrebami delovati po načelu subsidiarnosti, kar pomeni, da nudijo pomoč in podporo otroku pri stvareh, ki jih lahko otroci opravijo sami, ter da namesto njih izvajajo pravice in obveznosti v primerih, ko otroci tega tudi ob podpori in pomoči staršev niso sposobni. Gre za pomemben prehod k bolj vključujočemu razumevanju oseb s posebnimi potrebami v naši družbi in za uveljavitev standardov, ki bodo veljali tudi za institucije, v katerih živijo in delajo osebe s posebnimi potrebami, za skrbnike oseb s posebnimi potrebami ter uslužbence institucij, v katerih živijo, delajo in se varujejo osebe s posebnimi potrebami.

Doda se nov 152a. člen tako, da se v celoti glasi:
»(mnenje starih staršev in drugih bližnjih sorodnikov)
(1) Pri imenovanju osebe, kateri se otrok zaupa v varstvo in vzgojo, sorodnika, ki se mu podeli starševska skrb, posvojitelja ali skrbnika upošteva center za socialno delo želje otroka, če jih je zmožen izraziti, ter želje in predloge njegovih starih staršev in drugih bližnjih sorodnikov, če je to v korist varovanca.

(2) V primeru nesoglasij med centrom za socialno delo, varovancem, ki je zmožen izraziti svoje želje, starimi starši in drugimi bližnjimi sorodniki ter poslednjo voljo umrlih staršev o določitvi skrbnika odloči sodišče v nepravdnem postopku. Sodišče lahko pred sprejemom sodne odločbe stranke s sklepom napoti na obvezno mediacijo.«

Obrazložitev:
Nujno je, da pri imenovanju osebe, kateri se otrok zaupa v varstvo in vzgojo, sorodnika, ki se mu podeli starševska skrb, posvojitelja ali skrbnika center za socialno delo upošteva želje otroka, če jih je zmožen izraziti, ter želje in predloge njegovih starih staršev in drugih bližnjih sorodnikov, če je to v korist varovanca. V primeru nesoglasij med centrom za socialno delo, otrokom, ki je zmožen izraziti svoje želje, ter starimi starši in drugimi bližnjimi sorodniki ter poslednjo voljo umrlih staršev pa naj odloči sodišče v nepravdnem postopku. Sodišče lahko pred sprejemom sodne odločbe stranke s sklepom napoti tudi na obvezno mediacijo. S tem je na maksimalen možen način zavarovana možnost, da se med vsemi vpletenimi stranmi doseže soglasna rešitev, ki je v največjo otrokovo korist.

Predlog spremembe 156. člena:
Doda se nov drugi odstavek:
»(2) Vodja in pristojni delavci centrov za socialno delo so za svoje delo zagotavljanja in nadzora nad izvajanjem varstva otrokovih pravic in koristi kazensko in materialno odgovorni.«

Obrazložitev:
V Sloveniji imamo mnogo primerov nedopustno slabega ravnanja centrov za socialno delo, v katerih je neverjetne stiske in trpljenje preživljalo mnogo otrok. V mnogih primerih je šlo za nedopustno, nestrokovno in malomarno delo ter opustitev dela s strani zaposlenih na centrih za socialno delo. Delo z najranljivejšimi in najbolj občutljivimi v naši družbi terja tudi posebno odgovornost in občutljivost državnih organov, zato je potrebno to odgovornost tudi opredeliti.

Predlog spremembe 169. člena, besedilo člena se dopolni tako, da se v celoti glasi:
»Ko je otrok v skladu z zakonom, ki ureja pacientove pravice, sposoben privolitve v medicinski poseg oziroma zdravstveno oskrbo, se začasna odredba o zdravniškem pregledu ali zdravljenju lahko izda le z njegovim soglasjem, razen v primeru posega za končanje življenja nerojenega otroka, za katerega je potrebno soglasje mladoletne noseče mamice, otrokovega očeta, če je znan in zanositev ni bila posledica posilstva, ter staršev iz obeh njunih družin, če je tudi oče mladoleten.«

Obrazložitev:
Poseg v končanje nerojenega življenja je tako velik poseg v življenje nerojenega otroka, mladoletne noseče mamice, otrokovega očeta ter njunih družin, da je za ta poseg potrebno soglasje vseh navedenih.

Predlog spremembe 174. člena, besedilo člena se dopolni tako, da se v celoti glasi:
»(1) Sodišče lahko odloči o zdravniškem pregledu ali zdravljenju otroka brez soglasja staršev ali v nasprotju z njihovo odločitvijo, kadar je to nujno potrebno, ker je ogroženo njegovo življenje ali je huje ogroženo njegovo zdravje. Ko je otrok v skladu z zakonom, ki ureja pacientove pravice, sposoben privoliti v medicinski poseg ali v zdravstveno oskrbo, se ta ukrep lahko izvaja le z njegovim soglasjem razen v primeru posega za končanje življenja nerojenega otroka, za katerega je potrebno soglasje mladoletne noseče mamice, otrokovega očeta, če je znan in zanositev ni bila posledica posilstva, ter staršev iz obeh njunih družin, če je tudi oče mladoleten.

(2) Starši imajo v primeru iz prvega odstavka, ko otrok v skladu z zakonom, ki ureja pacientove pravice, ni sposoben privoliti v medicinski poseg, pravico sodišču predložiti eno ali več drugih zdravniških mnenj iz Slovenije in tujine, ki jih je sodišče dolžno v postopku upoštevati.«

Obrazložitev:
V Sloveniji imamo primere, ko se je otroke sililo v medicinske posege pri otrocih in se je izkazalo to siljenje kot popolnoma napačno. Zato je nujno potrebno pri tem ukrepu omogočiti staršem predstavitev drugega/ih ločenih mnenj, ki bodo omogočala sodišču bolj celovit vpogled v zadevo, kot bi jo imeli zgolj ob enem ločenem mnenju, ki nasprotuje volji staršev. Drugi del obrazložitve, ki je vezan na odločitev o posegu za končanje življenja nerojenega otroka, glej obrazložitev k dopolnitvi 169. člena.

Predlog spremembe 178. člena
Doda se nov drugi odstavek, ki se glasi:
»(2) Roditelju se s sodno odločbo brez odlašanja odvzame starševska skrb, če je v priporu zaradi suma hujših telesnih poškodb v družini, uboja ali umora svojega zakonca ali partnerja, svojega otroka ali starih staršev svojega otroka, oziroma je pravnomočno obsojen za navedena kazniva dejanja.«
Dosedanji drugi, tretji, četrti in peti odstavek postanejo tretji, četrti, peti in šesti odstavek.

Obrazložitev:
Predlog 2. odstavka 178. člena določa, da je v luči varovanja otrokovih koristi v primeru pripora zaradi suma  storitve  kaznivega dejanja hujših telesnih poškodb, umora zakonca ali katerega od ostalih družinskih članov treba roditelju brez odlašanja odvzeti roditeljsko pravico. To bo pristojni center za socialno delo opravil po uradni dolžnosti takoj, ko ga bo sodišče  obvestilo o priporu, prav tako ob pravnomočni obsodbi. Po izteku zaporne kazni bo v primeru, če bo otrok še vedno mladoleten, roditeljsko pravico možno ponovno vrniti, če to ne bo v nasprotju z otrokovimi koristmi.

Predlog spremembe 179. člena:
179 člen se spremeni, tako da se v celoti glasi:
»(1) Center za socialno delo lahko v postopkih v zvezi z otrokom razgovor z otrokom opravi brez soglasja staršev le na podlagi odločitve sodišča.
(2) Zaradi varstva koristi otroka lahko center za socialno delo staršem zavrne vpogled v zapisnik o razgovoru z otrokom le na podlagi odločitve sodišča.«

Obrazložitev:
Zasliševanje otroka brez vednosti staršev pomeni izjemen ukrep v osebnostne pravice in svoboščine otroka, staršev ter ostalih družinskih članov. Takšna ureditev na široko odpira vrata zlorabi otroka za zbiranje informacij o družinskih članih. Zasliševanja otroka in tak način zbiranja informacij o družinskih članih je ukrep, primerljiv metodam tajnih policij, npr. prisluškovanja, nadzora pisemske komunikacije ipd. Za tovrstne posege v osebne pravice in svoboščine mora policija pridobiti sodniški nalog, medtem ko bi lahko center za socialno delo izvedel grob poseg v družino sam, brez nadzorstvenega organa in zgolj na podlagi lastne ocene, da gre »za korist otroka«. Glede na ureditev primerljivih posegov v osebne svoboščine in pravice, glede na možnost zlorab zaposlenih na centrih za socialno delo ter glede na mnoge javno znane zlorabe položaja, ki so jih zagrešili delavci centrov za socialno delo, je nedopustno, da bi imeli sami, brez odločitve sodišča, tako izjemna pooblastila posega v osebnostne pravice članov družine. Predlagani amandma določa, da so ti skrajni posegi v pravice in svoboščine družinskih članov dovoljeni na podlagi odločitve sodišča, kar je primerljivo z določili o posegih policije v osebne pravice in svoboščine.

Predlog spremembe 185. člena:
V drugem odstavku se besedna zveza: »če se redno šola« dopolni, tako da se glasi:
»če se redno šola, izpolnjuje šolske obveznosti in staršem zagotavlja dostop do podatkov o njegovem izpolnjevanju šolskih obveznosti«

V tretjem odstavku se besedna zveza: »če se redno šola« dopolni, tako da se glasi:
»če se redno šola, izpolnjuje študijske obveznosti in staršem zagotavlja dostop do podatkov o njegovem izpolnjevanju študijskih obveznosti«

Četrti odstavek se spremeni, tako da se glasi:
»(4) Starši niso dolžni preživljati otroka, ki je sklenil zakonsko zvezo ali živi v zunajzakonski skupnosti.«

Peti odstavek se spremeni, tako da se glasi:
»(5) Starši otroka prednostno preživljajo v svojem gospodinjstvu. Kadar starši ob svojem soglasju ne preživljajo otroka v svojem gospodinjstvu, morajo k njegovemu preživljanju prispevati preživnino v mesečnem znesku.«

Obrazložitev:
Namen preživljanja polnoletnih otrok v času šolanja je omogočanje šolanja otrok. Zato je logično, da je preživljanje v tem času vezano na izpolnjevanje šolskih in študijskih obveznosti in na dokazovanje izpolnjevanja teh obveznosti staršem, ki so zavezanci za preživljanje. Brez take določbe lahko postanejo starši za več let žrtve izkoriščanja svojih otrok, ki z uporabo statusov lahko celo zaslužijo več kot njihovi starši, a se to nikjer ne upošteva, starši pa ostanejo ujetniki slabe določbe zakona.

Predlog spremembe 187. člena:
187. člen se spremeni, tako da se v celoti glasi:
»(1) Polnoletni otrok mora po svojih zmožnostih preživljati starše, če ti nimajo dovolj sredstev za življenje in si jih ne morejo pridobiti ter so uporabili vse možnosti iz sistema socialnega varstva, vendar najdlje toliko časa, kot je dejansko živel pri starših oz. v višini, kot so jo starši za njegovo življenje prispevali. Za otroka se med tema dvema možnostma upošteva tisto, ki je zanj ugodnejša.
(2) Polnoletnemu otroku ni treba preživljati tistega od staršev, ki iz neupravičenih razlogov ni izpolnjeval preživninskih obveznosti do njega ali pri njem ni nikoli živel.«

Obrazložitev:
Ko gre za preživljanje odrasle osebe, ne more biti to najprej dolžnost njenih otrok, ampak mora za svoje odrasle državljane v prvi vrsti poskrbeti država s svojim sistemom socialnega varstva. Šele potem pridejo na vrsto tudi otroci. Problem sedanje ureditve je, da morajo tudi otroci, ki niso živeli pri svojih starših, niti niso ti za njih skrbeli, po polnoletnosti preživljati svoje starše, čeprav z njimi nimajo ne stika ne odnosa. Predlagana ureditev te anomalije ne odpravlja, saj so primeri dolgotrajnega rejništva, ko otroci svojih staršev dejansko niso nikoli srečevali niti z njimi nimajo čustvenega odnosa. Ker pa se je takim staršem morda kaj minimalnega odtegovalo od plače, jih morajo njihovi otroci zdaj preživljati.

Predlog spremembe 202. člena:
V prvem odstavku se črta besedna zveza:
»pri centru za socialno delo«.

Doda se  novi 1a. odstavek, ki se glasi:
»(1a) Predhodnega svetovanja se udeležita tudi člana zunajzakonske zveze, če se nameravata ločiti in izpolnjujeta pogoje iz prvega odstavka.«

Doda se četrti odstavek, tako da se v celoti glasi:
»(4) Minister, pristojen za družino, podrobneje uredi izvajanje predhodnega svetovanja in na podlagi strokovnih referenc s področja psihološkega, psihoterapevtskega in družinskega svetovanja določi usposobljene izvajalce.«

Obrazložitev:
Centri za socialno delo še zdaleč niso edini usposobljeni za svetovanje na področju družinskega svetovanja, ampak obstaja v Sloveniji veliko različnih organizacij (npr. centrov za družinsko svetovanje in terapijo), ki so zelo usposobljeni za tovrstno delovanje, zato je neprimerno in z vidika stroke neustrezno, da se daje ta pristojnost samo centrom za socialno delo. Minister, pristojen za družino, naj na podlagi postopka določi, kdo je za izvajanje predhodnega svetovanja strokovno usposobljen, ter podrobneje predpiše pogoje za izvajanje tega svetovanja. Zelo pomembno je, da se v predhodno svetovanje vključi čim več ljudi z močnimi strokovnimi referencami s psihološkega, psihoterapevtskega in družinskega svetovanja.

Namen predhodnega svetovanja je, da se zakonca, ki imata otroke, pred ločitvijo pogovorita s strokovno osebo o tem, ali je vendarle še kakšna možnost, da bi ostala skupaj. Glede na to, da zelo veliko otrok živi v družinah, kjer mama in oče ne živita v zakonski zvezi, je z vidika namena predhodnega svetovanja in koristi otrok nujno potrebno, da se tudi člana zunajzakonske skupnosti pred ločitvijo srečata s strokovnjakom, ki jima pomaga ugotoviti, ali je njuna zveza še mogoča ali ne več.

Predlog sprememb 203. člena:
V prvem odstavku se črta besedna zveza »centra za socialno delo«.

Tretji odstavek se spremeni tako, da se glasi:
»(3) Strokovno svetovanje izvajajo pristojne strokovne organizacije in posamezniki iz četrtega odstavka 202. člena.«

Obrazložitev:
Tudi za izvajanje nadaljnjega strokovnega svetovanja, da bi ostala družina skupaj, je v Sloveniji usposobljenih in ima dolgoletne izkušnje zelo veliko strokovnih organizacij, zato ni primerno, da bi se ta pristojnost z zakonom dodelila samo centrom za socialno delo.

Predlog spremembe 204. člena:
V prvem odstavku se črta besedna zveza:
»centra za socialno delo« .

Spremeni se drugi odstavek, tako da se glasi:
»(2) Družinsko mediacijo lahko izvaja center za socialno delo ali pa se zakonca udeležita družinske mediacije pri drugih izvajalcih.«

Obrazložitev:
Družinska mediacija ni nadaljevanje predhodnega svetovanja, ampak vsebinsko, strokovno in postopkovno nov proces. Namen družinske mediacije, ki izhaja iz predlagane ureditve družinske mediacije, je, da se potem, ko je že jasno, da družina ne bo ostala skupaj, na kar se da miren in konstruktiven način zunaj sodne dvorane poišče rešitve, ki bodo kar se da usklajene in v otrokovo korist. Predhodno svetovanje po predlagani ureditvi pa je dvojnega značaja. Eno predhodno svetovanje je namenjeno temu, da zakonca ali zunajzakonska partnerja ugotovita, ali je še možno ostati skupaj ali ne, oz. da razmislita, ali sta se še pripravljena potruditi za ohranitev odnosa (to ureja 202. člen). Če se odločita, da dasta svoji zvezi novo priložnost, imata možnost zakonskega svetovanja, katerega cilj je ohranitev in okrepitev zveze (to ureja 203. člen). Če ugotovita ali če samo eden ugotovi, da za to ni več nobene možnosti, potem se ju napoti na družinsko mediacijo (204. člen).

Drugo predhodno svetovanje pa je namenjeno staršema, ki sta se že odločila, da se ločita, preden vložita predlog za odločitev o varstvu otroka (to ureja 205. člen). Namen tega je, da se staršema strokovno predstavi, kaj bo njuna ločitev pomenila za otroka, in se jima predstavi vse mogoče strokovne argumente in vidike, ki naj ju spodbudijo, da bosta v tem postopku tudi sama imela ves čas pred očmi koristi otrok. Mediacija pa je bolj pogajalsko-koordinacijski postopek, kjer naj se staršema pomaga priti do kar se da sporazumnih rešitev v otrokovo korist. To je razvidno tudi iz zahtevanih referenc mediatorjev, ki izhajajo iz predloga zakonika, kjer se ne zahteva nikakršnih psiholoških in terapevtskih oz. družinsko-svetovalnih referenc, ampak le poslovno sposobnost; da mediator ni bil pravnomočno kaznovan za naklepno kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti; visokošolska izobrazba prve stopnje ter izobraževanje, ki ga predpišeta minister, pristojen za družino, in minister, pristojen za pravosodje (208. člen). Družinska mediacija torej ni nadaljevanje predhodnega svetovanja, ampak nov postopek, ki se začne, ko predhodno svetovanje ne pripelje do tega, da bi družina ostala skupaj.

Predlog spremembe 205. člena:
Spremeni se šesti odstavek, tako da se glasi:
»(6) Družinsko mediacijo lahko izvaja center za socialno delo ali pa se zakonca udeležita družinske mediacije pri drugih izvajalcih.«

Obrazložitev:
Družinska mediacija ni nadaljevanje predhodnega svetovanja, ampak vsebinsko, strokovno in postopkovno nov proces.

Predlog spremembe 206. člena:
Prvi odstavek se spremeni, tako da se glasi:
»(1) Izvajalec predhodnega svetovanja iz četrtega odstavka 201. člena najkasneje v 14 dneh po prejemu predloga stranke povabi na predhodno svetovanje.«

V drugem odstavku se besedna zveza »Center za socialno delo« nadomesti z besedno zvezo: »Izvajalec predhodnega svetovanja«.

Obrazložitev:
Usposobljenih in izkušenih izvajalcev predhodnega svetovanja je v Sloveniji zelo veliko in škoda bi bila, če bi bila večina strokovnjakov izključenih iz procesa predhodnega svetovanja.

Doda se nov 206a. člen:
»(izvajalci predhodnega svetovanja in zakonskega svetovanja)
(1) Na seznam izvajalcev zakonskega svetovanja, ki izvaja tudi predhodno zakonsko svetovanje pred vložitvijo predloga za ločitev na sodišču, se lahko uvrsti oseba, ki izpolnjuje naslednje pogoje:
– je poslovno sposobna,
– ni bila pravnomočno obsojena za naklepno kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti,
– ima najmanj izobrazbo, pridobljeno po visokošolskem študijskem programu psihologije, zakonske terapije, družinske terapije oz. primerljivih študijskih smeri,
– je opravila preverjanje usposobljenosti za zakonskega svetovalca po programu, ki ga določi minister, pristojen za družino.

(2) Družinskega svetovalca se izbriše s seznama, če:
–       sam tako zahteva,
–       ne izpolnjuje več pogojev iz prve ali druge alineje prejšnjega odstavka,
–       deluje v nasprotju z zakonom ali v nasprotju z načeli mediatorske etike,
–       nevestno opravlja svoje delo v postopkih družinskega zakonskega svetovanja ali
–       se ne udeleži obveznih oblik izobraževanja, ki jih določi minister, pristojen za družino.

(3) V predhodnem svetovanju, ki ga izvajajo organizacije iz četrtega odstavka 201. člena tega zakonika, država krije nagrado svetovalca in njegove potne stroške v višini, ki jo določi minister, pristojen za družino.

(4)    O uvrstitvi na seznam in izbrisu s seznama odloči minister, pristojen za družino.«

Obrazložitev:
Zakonsko svetovanje, ki ga predpisuje država, naj bo izvedeno visoko strokovno s strani za to usposobljenega osebja ter za stranke brezplačno. Primerljiva je tudi predlagana ureditev družinske mediacije.

Predlog spremembe 212. člena:
Črta se prvi odstavek, ki določa, da lahko mediator v mediacijo vključi tudi otroka ne glede na opredelitev starosti.
Naslednji odstavki se smiselno preštevilčijo.

Obrazložitev:
Namen mediacije je urejanje medsebojnih razmerij staršev, med drugim tudi njihovega bodočega odnosa do otrok. Otrok ni kriv za spor med staršema, ni vključen v spor med staršema, zato tudi ne more biti subjekt reševanja njunega spora, čeprav se ga ta spor zelo močno tiče. (Glej tudi obrazložitev pri čl. 143). Otrokov interes je, da se starša kot odgovorna odrasla dogovorita v njegovo najboljšo korist, ne pa da ga država v ta spor umešava. Otrok je enako otrok obeh staršev, mame in očeta. Do njega nima nobeden od njiju večje pravice. Ni otrokova dolžnost, da se v sporih med mamo in očetom postavlja na eno ali drugo stran. Največji interes otroka je, da ima skrbna in ljubeča mamo in očeta, ki se vzajemno spoštujeta in živita skupaj. Za ločitev ni odgovoren otrok, prav tako pa otrok ni usposobljen za reševanje zakonskih sporov med mamo in očetom. Žena z ločitvijo izgubi moža, mož izgubi ženo, otrok pa z ločitvijo ne izgubi nobenega od njiju, zato je neetično in strokovno neprimerno siliti otroka v položaj, da bi se morali odločati med mamo in očetom. Zato se od otroka ne sme zahtevati, da se izjasni, pri kateremu od staršev bi rad živel, lahko pa se to ugotovi na podlagi otrokovega mnenja o vseh razmerah v družini, ki pa mora biti po vsebini spontano in otroka ne postavlja v precep.

Predlog spremembe 215. člena:
Besedilo člena se spremeni, tako da se v celoti glasi:
»(1) Zakonca lahko samo skupaj posvojita otroka, razen če eden od njiju posvoji otroka svojega zakonca.
(2) Izjemoma lahko otroka posvojita tudi zunajzakonska partnerja, če je to v otrokovo korist.
(3) Prav tako izjemoma lahko otroka, če je to v otrokovo korist, posvoji tudi ena oseba, če je bližnji sorodnik, med katere sodijo stara mama, stari oče, teta in stric, če ta ni v zakonski zvezi ali v zunajzakonski skupnosti.«

Obrazložitev:
Posvojitev ni ukrep za zagotavljanje otrok ljudem, ki jih nimajo, pa so jih želijo, ampak je iskanje novih staršev otroku, ki je ostal brez staršev. Zato je v smislu iskanja otrokove največje koristi potrebno iskati čim bolj stabilne zveze. Raziskave v velikem številu držav po vsem svetu, še posebej pa v državah EU in ZDA kažejo, da so zunajzakonske zveze mnogo manj stabilne kot zveze poročenih parov, tako da ima otrok, ki se v Veliki Britaniji ali v ZDA rodi neporočenim staršem, skoraj 100% večjo verjetnost, da svojega dvanajstega rojstnega dne ne bo dočakal skupaj z očetom in mamo, kot otrok, ki se rodi poročenim staršem. Vir: Raziskava World Family Map 2017, ki jo je v sodelovanju z mnogimi univerzami opravil The Social Trends Institute (STI). Zato predlagamo, da skupaj lahko otroka posvojita le poročena mož in žena, hkrati pa se kot izjemi dopusti možnost tudi zunaj tega okvira, kadar je to ugotovljeno kot posebna korist konkretnega otroka zaradi morebitne čustvene navezanosti ali sorodstvene in družinske povezave otroka. Pravna ureditev glede ukrepov države za varstvo koristi otrok mora temeljiti na izhodišču preambule KOP, da mora otrok za poln in skladen razvoj svoje osebnosti odraščati v družinskem okolju. To pomeni, da je treba, če je le mogoče, otrokove koristi zavarovati z ukrepom, ki ne bo zahteval izločitve otroka iz družine.

Predlog spremembe 216. člena:
Spremeni se naslov člena in sicer se zapiše namesto besede »nedopustnost« beseda:
»omejitve«

Spremeni se tudi prvi odstavek člena tako, da se glasi:
»(1)  Ni mogoče posvojiti sorodnika v ravni vrsti, razen v primeru starih staršev in vnuka. Posvojiti tudi ni mogoče brata ali sestre.«

Obrazložitev:
V otrokovo korist je, da imajo stari starši pravico do njegove posvojitve, saj se na ta način ohranjajo temeljne družinske vezi ter nepretrganost otrokove vzgoje v skladu z 20. členom Konvencije o otrokovih pravicah Organizacije Združenih narodov.

Predlog spremembe 218. člena: K besedilu člena se doda alineja:
»- oseba, ki živi v sklenjeni ali nesklenjeni istospolni partnerski zvezi.«

Obrazložitev:
Dve osebi istega spola ne moreta zagotavljati najboljšega okolja za vzgojo otrok, saj ne moreta zagotavljati moškega in ženskega vzgojnega in razvojnega lika.

Predlog spremembe 220. člena:
Četrti odstavek se dopolni, tako da se glasi:
»(4) V posvojitev se sme dati tudi otrok, ki nima živih staršev, pod pogojem, da je to v skladu z voljo pokojnih staršev in so bile izčrpane vse možnosti, da bi rejništvo ali starševsko skrb za otroka prevzel kdo izmed njegovih sorodnikov.«

Obrazložitev:
Zakon mora jasno določati, kaj vse je treba upoštevati, preden se da otrok v posvojitev, da se tako prepreči možnost samovoljnega in arbitrarnega ravnanja pristojnih organov v nasprotju z voljo pokojnih staršev ali z nameščanjem otroka zunaj njegove širše družine, če to ni potrebno.

Predlog spremembe 222. člena:
K členu se doda nov tretji odstavek, ki se glasi:
»(3)  Ne glede na določilo prvega odstavka pri posvojitvi vnukinje ali vnuka s strani starih staršev sorodstvena razmerja in pravice med otrokom in njegovimi starši ter sorodniki ne prenehajo«.

Obrazložitev:
V primeru posvojitve vnukov sorodstvena razmerja ne prenehajo, s čimer se zagotavlja tudi zakonito dedno pravico otrok, ki jih posvojijo stari starši. Ker sorodstvena razmerja ne prenehajo, se ohranijo pravice in obveznosti med otrokom in bivšimi sorodniki. Takšne rešitve so uveljavljene tudi v nekaterih evropskih državah (Francija, Nemčija).

Predlog spremembe 240. člena:
Drugi odstavek se dopolni tako, da se glasi:
»(2) Namen skrbništva za odrasle osebe je varstvo njihove osebnosti, ki se uresničuje predvsem s podporo in pomočjo pri urejanju zadev, ki jih ne morejo narediti same, ter s prizadevanjem za zdravljenje in usposabljanje za samostojno življenje.«

Doda se nov četrti odstavek, ki se glasi:
»(4) Mladoletnika, ki nima staršev ali jima je bila odvzeta roditeljska pravica ali za
katerega starši ne skrbijo, center za socialno delo brez odlašanja postavi pod
skrbništvo.«

Obrazložitev:
Eden ključnih namenov skrbništva za osebe s posebnimi potrebami ni predvsem, da se namesto njih ureja zadeve, ampak da se jim pomaga, da vse, kar lahko naredijo sami, sami tudi dejansko naredijo. To velja tudi za urejanje zadev, ki jih mnoge osebe s posebnimi potrebami lahko ob pomoči in podpori uredijo same. Skrbnik je dolžan narediti neko stvar namesto varovanca samo v primeru, ko varovanec tudi z njegovo pomočjo ni sposoben tega urediti. Usmeritev od t. i. nadomestnega skrbništva v t. i. podporno je v svoji peticiji, ki jo je podpisalo več kot 10.000 ljudi, že leta 2011 predlagala tudi Zveza društev Sožitje. Takšno besedilo tega člena je bilo na predlog Civilne iniciative za družino in pravice otrok v Državnem zboru že sprejeto, vendar pa je vlada ob pripravi tega predloga spet poteptala sodobne smernice vključujoče družbe za osebe s posebnimi potrebami.

Žal centri za socialno delo mladoletnim osebam ne postavljajo skrbnikov ažurno, čeprav bi se moralo to razumeti samo po sebi, zato je potrebno to zakonsko obveznost zapisati povsem nedvoumno.

Predlog spremembe 241. člena:
Prvi odstavek se dopolni tako, da se glasi:
»(1)  Za skrbnika se imenuje socialno čuteča oseba, ki varovanca, če je le mogoče, osebno pozna in se v tem primeru z njim dobro razume ter ima druge osebne lastnosti in sposobnosti, potrebne za opravljanje obveznosti skrbnika, in ki privoli, da bo skrbnik.«

Obrazložitev:
Poleg negativnih kriterijev, kdo ne more biti skrbnik, kar vsebuje vladni predlog (člen 242), je nujno potrebno določiti tudi pozitivne kriterije lastnosti skrbnika. Pomembno je, da je skrbnik, socialno čuteča oseba, po možnosti oseba, ki že živi v varovančevem življenjskem okolju, s katerim se varovanec pozna in dobro razume.

Predlog spremembe 246. člena:
Doda se novi drugi odstavek, ki se glasi:
»(2) Skrbnik se je dolžan s svojim varovancem osebno srečevati in delovati za njegovo korist. Do varovanca mora skrbnik imeti odnos spoštovanja njegovega dostojanstva, čustvovanja, sposobnosti in potreb. Če ima varovanec družino, se mora skrbnik truditi za zgledne medčloveške odnose z varovančevo družino.«

Dosedanji drugi odstavek postane tretji odstavek.

Doda se četrti odstavek, ki se glasi:
»(4) Skrbnik pri svojem delu v varovančevo korist upošteva osebnost varovanca, njegovo starost, razvojno stopnjo hotenja ter ga spodbuja v njegovem razvoju. Skrbnik pri delu v varovančevo korist upošteva tudi mnenje članov varovančeve družine, če jo le-ta ima, če to ni v nasprotju s koristjo varovanca.«

Obrazložitev:
Prehod od t. i. nadomestnega skrbništva do t. i. podpornega skrbništva vključuje tudi potrebo po osebni povezanosti med skrbnikom in varovancem. Te povezanosti namreč v mnogih primerih do sedaj ni, niti se skrbniki zanjo ne trudijo niti jih zakonodaja k temu ne obvezuje. Šele zakonska obveznost po osebni povezanosti med skrbnikom in varovancem lahko omogoči učinkovito izvajanje t. i. podpornega skrbništva v interesu varovanca. Skrbnik mora pri delu v varovančevo korist upoštevati tudi želje in hotenja varovanca, pri čemer se mora po vseh svojih močeh truditi, da bo z varovancem vzpostavil tak odnos in tak način sodelovanja, pri katerem bo lahko upošteval varovančevo mnenje oz. ga sploh znal razbrati (npr. v primeru oseb s posebnimi potrebami). Prav tako je izjemno pomembno, da skrbnik deluje, kolikor je le mogoče, v konstruktivnih odnosih z varovančevo družino in pri tem upošteva njeno mnenje. Žal so mnogi primeri, ko skrbniki bolj kot v varovančevo korist delujejo v korist občine ali države in pri tem mnoge družine ovirajo pri urejanju družinskih razmer. Varovančeva korist ni vnaprej nasprotna interesom varovančeve družine, kakor vse prepogosto te odnose razumejo na centrih za socialno delo, zato je nujno potreben tudi premik od razumevanja varovančeve koristi kot predvsem interesa države ali občine k razumevanju varovančeve koristi tudi kot del skupnega interesa družine, v kateri varovanec živi.

Predlog spremembe 248. člena:
Spremeni se prvi odstavek, tako da se glasi:
»(1)  Skrbnik pomaga in podpira varovanca pri rednem poslovanju in varovanju varovančevega premoženja. Skrbnik v varovančevem imenu in na njegov račun samostojno opravlja, kar spada v redno poslovanje in upravljanje varovančevega premoženja samo v tistih primerih, ko varovanec zadev ne more z njegovo pomočjo in podporo urediti sam. Pri svojem delu ga vodijo varovančeve koristi. Pri svojem delu skrbnik upošteva mnenje družine varovanca, če to ne nasprotuje varovančevi koristi.«

Obrazložitev:
Ključno razumevanje funkcije skrbnika je, da pomaga in podpira varovanca pri njegovem rednem poslovanju in varovanju premoženja. Vse, kar lahko naredi varovanec ob njegovi pomoči in podpori sam, mu je skrbnik dolžan pomagati in se truditi razpoznati njegovo voljo. Prav tako je pri svojem delu dolžan upoštevati mnenje varovančeve družine, če to ni v nasprotju s koristmi varovanca.

Predlog spremembe 266. člena:
266. člen se spremeni tako, da se v celoti glasi:
»(1) Skrbnik mora v okviru svojih obveznosti in pravic skrbeti tudi za varovančevo osebnost, ki se uresničuje predvsem s podporo in pomočjo pri urejanju zadev, ki jih ne more narediti sama, upoštevati pri tem vzroke, zaradi katerih je bila oseba postavljena pod skrbništvo, ter si prizadevati za izvajanje zdravstvenih ukrepov za odpravo teh vzrokov in varovančevo usposobitev za samostojno življenje in delo. Če ima varovanec družino, se mora skrbnik truditi za zgledne medčloveške odnose z varovančevo družino ter upoštevati njihove predloge, če niso v škodo varovancu.

(2)  Varstvo varovančeve osebnosti zahteva, da skrbnik varovanca osebno pozna, se z njim srečuje, spoznava način njegovega izražanja in razpoznavanja izražene volje, mu pomaga in ga podpira pri izvajanju njegovih pravic in obveznosti ter varovancu v okviru njegovih sposobnosti omogoči oblikovati življenje po lastnih željah in predstavah, če to ni v njegovo škodo.«

Obrazložitev:
Razumevanje skrbnika moramo premakniti od sedaj zelo razširjenega skrbnika kot samostojnega izvrševalca pravic in obveznosti varovanca v postopkih k skrbniku kot pomočniku in podporniku varovanca ter njemu bližnje osebe, ki zmore pomagati varovancu. Osebe s posebnimi potrebami imajo velikokrat svoj način dojemanja sveta in svoj način izražanja, zato je potreben bližnji osebni stik z njimi, da lahko razumemo njihove resnične želje in potrebe. Brez tega bližnjega stika tako skrbniki kot socialne službe vse prehitro pridejo do zaključka, da te osebe niso sposobne izraziti svojih želja, čeprav to v mnogih primerih ne drži, ampak gre za to, da skrbniki in socialne službe zaradi premalo posluha za varovance niso sposobni razumeti in razbrati njihove volje in želje. Prav tako je velikega pomena sodelovanje skrbnika z varovančevo družino ter upoštevanje njihovih predlogov, če niso v škodo varovancu.

Predlog spremembe 282. člena:
Prvi odstavek se spremeni tako, da se glasi:
»(1)  Programi v podporo družini so namenjeni vzgoji mladih za zvestobo, odgovorno spolnost, zakonsko, zunajzakonsko in družinsko življenje, pripravam na sklenitev zakonske zveze, pripravam na skupno zunajzakonsko življenje, odgovorno starševstvo, spodbujanju pozitivnega starševstva in krepitvi starševskih kompetenc, izboljšanju komunikacije in odnosov v družini, ustvarjalnemu in aktivnemu preživljanju prostega časa otrok in družin, lažjemu usklajevanju poklicnega in družinskega življenja, psihosocialni pomoči otrokom in staršem ter drugim vsebinam za izboljšanje kakovosti družinskega življenja.«

Obrazložitev:
Za skupno življenje je izjemnega pomena vzgoja otrok in mladine za zvestobo, odgovorno spolnost ter zakonsko, zunajzakonsko in družinsko življenje. Prav tako je izjemnega pomena neposredna priprava na zakonsko, zunajzakonsko in družinsko življenje, zato je potrebno tovrstne programe še posebej podpirati.

Posted in Novice in arhiv dogodkov | By

Izrojena levica spet vsiljuje neprimeren Družinski zakonik

V Državnem zboru bo 7. 3. ob 14.00 obravnava predloga Družinskega zakonika. Gre za predlog, ki je zelo podoben predlogu, ki smo ga zavrnili leta 2012. Predlog je spet zelo nestrokovno pripravljen, ne prinaša rešitev za mnoge pomembne težave, s katerimi se srečujejo slovenske družine, hkrati pa na nov prikrit način skuša omogočiti tisto, za kar izrojeni levici na družinskem področju v prvi vrsti ves čas gre: omogočiti dvema moškima, dvema ženskama, dvema transseksualcema, dvema queer seksualcema, da bi preko posvojitev prišli do otrok ter uvesti v šolah čimveč vsebin, s katerimi bi otroke vzgajali v tej smeri. 

Predlog Družinskega zakonika je zakon, ki se tiče vseh naših družin, zato je prav, da se ob njem ne ukvarjamo predvsem s kritiko vladnega predloga, ampak razmišljamo o tem, kaj bi moral tak zakon reševati, da bi bil resnično zakon za naše družine. Zakon je zelo obsežen. Obsega preko 300 členov in okoli 300 strani. Kljub temu vas vabimo, da si v njem preberete vsaj tiste stvari, ki vas najbolj zanimajo ali se tičejo vašega delovnega področja.

Obravnava zakona, ki bo 7.3. od 14.00 naprej, je edina možnost, ko imajo predstavniki različnih organizacij in navadni državljani možnost v Državnem zboru predstaviti naša stališča do predlogov zakonov. Vabim vas, da se, če želite v Državnem zboru predstaviti stališče, čimprej prijavite na sejo Odbora za delo, družino, socialne zadeve in invalide kot predstavnik/ca ene od organizacij, v katerih delujete in vaše delovanje posega na družinsko področje. To najlažje storite preko elektronske pošte na naslova:

—————-
gp@dz-rs.si, uros.prikl@dz-rs.si

Prilagamo osnutek dopisa, s katerim najavite svojo udeležbo na seji:

Spoštovani g. Uroš Prikl, predsednik Odbora za delo družino, socialne zadeve in invalide,

Spodaj podpisani ………………………… ………… vas obveščam, da želim v skladu s Poslovnikom Državnega zbora kot predstavnik ………………………… ………………………… ……. (navedite organizacijo, društvo…) sodelovati na seji odbora Državnega zbora, ki ga vodite, dne 7. 3. 2017 in sicer pri točki o predlogu Družinskega zakonika.

Za povabilo na sejo ter možnost, da predstavim naše stališče, se vam vnaprej lepo zahvaljujem.

ime in priimek

Gibanje za otroke in družine.si

Posted in Novice in arhiv dogodkov | By

Všečni totalitarizem uničuje družinske vrednote

Pred časom je dr. Robert Petkovšek zapisal v Družini:

»Že leta 1931 pa je angleški pisatelj in filozof (Aldous Huxley) napovedal, da totalitarizmi prihodnosti ne bodo vladali z nasiljem, ampak z všečnostjo. »Vladanje s pendreki in strelskimi vodi, umetno povzročeno lakoto, množičnim zapiranjem in izgoni ni le nehumano, ampak dokazano neučinkovito.« Huxley poudarja, da bodo v teh totalitarizmih vsemogočni politični šefi in njihova vojska upravnikov nadzorovali populacijo sužnjev, ki pa jih k delu ne bo treba siliti, saj bodo v služenju uživali. K takšnemu služenju bodo oblastniki ljudi privedli tako, da se ti ljudje svoje zasužnjenosti niti ne bodo zavedali. … Skupni imenovalec sodobnih agresorjev je uničujoči radikalizem. V preteklosti je ta radikalizem ustvarjal koncentracijska taborišča in gulage, v prihodnosti pa bo z všečnostjo uničeval tradicionalne vrednote.« (konec navedkov iz članka, odebelila M. K.).

VRTEC, JASLI IN … TELIČKI

In iskra je preskočila ter povzročila asociacijo na … nekatere nove predloge za izboljšanje družinske politike. Točneje: na enega izmed njih. Vrtci, bolj ali manj brezplačni. Verjamem, da je predlog dobronameren in bi njegovo sprejetje marsikoga razveselilo. Jaz pa v prvi vrsti nanj ne gledam z ekonomskega vidika (kaj to pomeni za državni in kaj za družinski proračun), ampak me ‘zbode’ kot jasen signal: vrtec je največ in najboljše, kar lahko nudite vašim otrokom – alternative ni. (Tako razumem, če je stimulirana zgolj ena oblika varovanja otrok.)
Vem, da je za veliko ljudi vrtec izhod v sili in ‘manjše zlo’, toda ne pristajam na to, da se ga postavlja kot ideal, priporočeno in najboljše okolje za otrokov razvoj. Profesor Trstenjak je čisto ‘po kmečko’ povedal: »Jasli so za teličke – ne za otroke.«

Ta teden smo v neki oddaji slišali mnenje očeta iz časov, ko so primorske otroke med obema vojnama vključevali v brezplačni italijanski otroški vrtec: »To je poitalijančevalnica.« Takrat je bilo to jasno. Današnja indoktrinacija je veliko bolj prikrita in zavita v razne strokovne argumente: vrtec je ‘oh in sploh’ za otroka. Toda nikakor se ne morem strinjati, da je največja korist otrok to, da jih že od malega ‘čredno vzgajamo’. In ker nisem ‘stroka’, lahko imam o medijsko selekcioniranem ‘strokovnem mnenju’ svoje, nestrokovno mnenje.
Veliko otrok večji del dneva preživi zdoma. Že malčke brez vsake slabe vesti za 8 do 10 ur dnevno oddajamo v ‘tuje roke’, malce starejši so že ‘čezmerno zaposleni’. Biti moraš res trden v svojem prepričanju, da ne zapadeš miselnosti, da si ‘dober starš’ toliko, kolikor dejavnosti omogočiš otroku oz. da se kakovost ‘starševanja’ meri po številu ur, ki si jih porabil za prevažanje otroka.

Verjetno ne bom dočakala verodostojnih raziskav, ki bi pokazale ‘rezultate’ institucionalnega, ‘strokovno neoporečnega’ procesa vzgoje, ki ‘proizvaja’ čedalje večji odstotek odraslih, ki nikakor ne (z)morejo ‘(s)hoditi’, čeprav so prešli vse družbeno-priznane in strokovno vodene faze ‘ustrezne’ vzgoje. Mogoče bo kdo začel razmišljati o smiselnosti uvajanja institucionalnega varstva tudi zanje? Nepošteno bi bilo, da bi jih ‘država’, potem ko jih je strokovno (slabo) vzgojila, naprtila družinam: »Zdaj ste pa (dovolj) dobre, vaši otroci so – skrbite zanje.«

IN VLOGA DRUŽINE?

Res pa je tu težko potegniti ločnico: kolikšen delež odgovornosti gre državi in kolikšen družini, ki je sprejela tole igro? Kaj drugega pa naj bi bilo tole kot igra (ali potuhnjena prevara?), sprva dobrohotno ponujena, nato pa vse bolj premišljeno vodena, v kateri – se zdi – je krajšo potegnila družina? Prepričali so jo, da je ‘normalna’ samo, če sta oba starša zaposlena in so otroci v vrtcih. Prepričali so jo, da lahko namesto nje enakovredno (ali še bolje!) poskrbijo za njene otroke. Prepričali so jo, da ji ni več potrebno opravljati tega, kar je njeno naravno poslanstvo. In o pravilnosti ter upravičenosti prenosa vzgojne funkcije na ‘državo’ niti ne razmišljamo več: dnevne in urne obveznosti ter stalno hitenje preprečujejo uvid in razločevanje.

Tako živimo ‘tja v en dan’, kakor nanese. In družina vse bolj postaja bivalna skupnost z določenimi medsebojnimi vezmi, obveznostmi in dolžnostmi. Če parafraziram papeža Frančiška: »Družina, ki se bolj malo vidi, ki jim je skupno bivališče zgolj neke vrste pista, s katere neprestano odletajo in priletajo, je bolj malo družina.«

Jaz pa še vedno trdim, da je vloga družine na področju vzgoje nenadomestljiva in nezamenljiva. Vse ostalo je bolj ali manj poskus nadomestka z raznimi ‘stranskimi učinki’. Družina je vedno bila, je in bo najboljše okolje za rast in razvoj otrok v vseh obdobjih njihovega zorenja, toliko bolj v predšolskem. Vprašanje pa je, ali to družina (z)more/hoče opraviti. In še težje vprašanje: koliko je pripravljena vložiti v ta ‘posel’. Ne prepriča me floskula: »Važnejša kot kvantiteta je kvaliteta skupno preživetega časa.« Pa tudi denar ni (vedno) odločujoči dejavnik – temeljne vrednote in naravnanosti se namreč ne ravnajo po tržnih zakonitostih. (Težava pa utegne nastopiti, ko damo (pre)veliko prednost tržnim zakonitostim in prizadevanju za doseganje ali ohranjanje nekega abstraktno nedoločljivega, a družbeno ‘pričakovanega’ standarda.)

Kdo ve, kaj točno je imel v mislih g. Huxley, ko je pisal o všečnem spreminjanju tradicionalnih vrednot? Nimam občutka, da je zapisal s hrepenenjem in odobravanjem … V katerem obdobju ‘njegove’ prihodnosti smo? Koliko je družina v svojem poslanstvu še svobodna in suverena in koliko je že (nevede) ujeta v miselnost in tokove, ki so ji (všečno!) vsiljeni od zunaj: normativi, standardi, priporočila? Koliko sem jaz, koliko si ti v svojem mišljenju in ravnanju še svoboden – in kje se prične suženjska odvisnost? Vsak zase je verjetno prepričan, da je popolnoma svoboden – tudi ko se (slepo? nepremišljeno?) podreja neverbalno uveljavljenemu ‘splošnemu’ načinu delovanja.

Tako kot ni zlata kletka zaradi žlahtnosti materiala nič manj omejujoča od železne, je tudi ‘mehki’ totalitarizem še vedno – totalitarizem. Je to tisti ‘totalitarizem prihodnosti’? Ah, ne: totalitarizem sedanjosti?

Martina Krečič, Vipava

Posted in Novice in arhiv dogodkov | By

Anketa: Kakšen naj bo znak stranke GLAS za otroke in družine?

Iniciativni odbor stranke GLAS za otroke in družine je v sodelovanju s priznano oblikovalko pripravil predloge znaka – logotipa stranke.

Lepo vabljeni, da izpolnite spletno anketo in pomagate izbrati znak nove družinske stranke.

Vse, ki si želite bolj Bogu, otrokom, mladim, družinam in starim staršem prijazno družbo, še naprej vabiva, da postanete ustanovni članice in člani.

Več kot 200 ustanovnim članom, ki ste nam že poslali overjeno ustanovno izjavo, za vašo pomembno življenjsko odločitev od srca čestitava!

Metka Zevnik in Aleš Primc, predstavnika iniciativnega odbora

Posted in Novice in arhiv dogodkov | By

Angelca Likovič: Metadonski lobi

V mandatu vlade Mira Cerarja nismo do sedaj nikoli slišali o problemih mladih glade uživanja drog, čeravno je to v Sloveniji zelo velik problem. Vse raziskave kažejo, kako veliko število mladih je odvisno in zasvojeno od mamil, alkohola, interneta…In komu je to mar, ko izgubljamo našo mladino v najbolj ustvarjalnih letih. Politiki imajo sami s sabo toliko  nerešenih problemov, da nimajo časa se posvetiti naši mladini in jim pokazati pravo pot srečne in uspešne mladosti.

V času, ko je bil minister za zdravje dr. Keber, so v večini občin v Sloveniji delovale tako imenovana Lokalne  akcijske skupine – LAS, ki so se ukvarjale s problematiko zasvojenosti pri mladih. Tudi sama sem sodelovala v taki skupini v občini Grosuplje. Imeli smo, na nivoju občine in na nivoju države, posvete na to temo, kjer so predavali zdravniki, psihologi in svoje zgodbe povedali tisti, ki so se uspešno vrnili iz komun za zdravljenje odvisnosti iz Italije ali iz naših komun, ki jih imamo tudi nekaj. Bili smo tudi pri ministru dr. Kebru, ki je sicer naredil tudi marsikaj slabega, ampak glede zasvojenosti, mu je treba pošteno priznati, da se je zavedal problema in je našo dejavnost zelo podpiral.

A pozneje se je žal naše prizadevanje povsem onemogočilo, saj so zdravniki stopili skupaj in ugotovili naslednje: “Zasvojenost je bolezen, kot npr. sladkorna bolezen in je potrebno zdravljenje celo življenje.” Mnogi se seveda s to trditvijo nismo strinjali, saj smo trdili, da vsaka  zasvojenost je razvada. Nismo bili uspešni. In prav zdravniki so začeli vsem zasvojencem dajati metadon, kar počnejo še danes. Nekateri zdravniki imajo celo svoje  privatne  metadonske ambulante.

Danes  na področju  metadona obstajajo zelo veliki lobiji, ki služijo zelo velike denarje, a povsem brez vsakega učinka. Nihče se z metadonom ne reši zasvojenosti od drog. Pozitivni rezultati se pojavijo le pri tistih, ki so bili v komuni. Metadonskega lobija prav nič ne boli srce, kako propadajo mladi. Bistvo je, da oni služijo, imajo ogromno denarja, jahte,  vile… Nihče javno in glasno ne pove, koliko nas davkoplačevalcev stane metadonska mafija in kakšni so učinki – ker jih sploh ni.

Kar pojdite vsako jutro pred Zdravstveni dom na Metelkovi in boste priča, ko mlada dekleta in fantje zjutraj, preden gredo v šolo, pridejo na metadon. Dobijo kavico in metadon. Metadonska ambulanta na Metelkovi deluje 24 ur in tudi ponoči jih srečujete, ko pridejo na metadon. Prav ta metadon pa  počasi uničuje možganske celice in ko se ga telo navadi, ni več učinkovit in mladi posežejo po bolj močni drogi. Bila sem priča  žalostnemu pogledu na Metelkovi zjutraj in tudi ob 2 ponoči, ko mladi pridejo na drogo.  Pri srcu me je stisnilo in dobila sem solzne oči, ko gledaš te apatična – medle oči mladih. Spraševala sem se in se še danes, v katerem obdobju odraščanja so družine in družba zgubile stik z mladimi, da so šli na svojo pot, pot pogube in žalosti. Tudi v drugih večjih občinah vsakodnevno delijo metadon.

Naši politiki zelo radi uporabijo rek:¨Na mladih svet stoji!” Kaj pa naredijo za mlade, za družine, da bodo mladi  živeli srečno in ustvarjalno življenje. V celotnem Cerarjev mandatu nismo slišali ene besede o problemih zasvojenosti pri mladih. Krožijo pa tudi neuradne novice, da  tudi naši, nekateri politiki ,občasno posežejo po drogi. Prepričana pa sem, da si Slovenci in Slovenke zaslužimo politike z zdravo pametjo, zato bi bilo zelo pametno, da se vsi testirajo, le tako se lahko te govorice ovržejo ali potrdijo.

Če hočemo rešiti problem zasvojenosti, moramo takoj prenehati z metadonsko mafijo in ustanavljati komune, po zgledu Italije. Imamo veliko zapuščenih hiš, majhnih kmetij, ki bi jih preoblikovali v komune, kjer bi mladi, ki so odvisni od drog, smisel življenje iskali v delu, dobrih medsebojnih odnosih. Imamo že par komun v Sloveniji, ki so jasen dokaz, da mnogi, ko pridejo iz komun zaživijo povsem normalno življenje. Iščejo delo, si ustvarijo družino. In prav tem bi morali mladi, ki  uživajo metadon prisluhniti. Kdo bo organiziral ta srečanja, metadonski lobiji prav gotovo ne, ker se bojijo, da bi izgubili odličen zaslužek, brez vsakega truda. Ministrstvo za zdravje in vlada pa tudi nimata časa, saj vidimo koliko časa delajo zdravstveno reformo, pa  tudi ni nobenega rezultata , zaradi požrešnih zdravstvenih lobijev.

Če zmanjka odvisnikov takoj propade tudi metadonski lobi!

Upam in verjamem, da se bo nova vlada po volitvah zavedala, da je njihova zelo pomembna naloga skrb za zdravo življenje mladih. Prav bi bilo, da ponovno po občinah uvedemo Lokalne akcijske skupine – LAS, ustanavljamo komune, večjo skrb dajemo družinam in šolam pri vzgoji  mladih. Mladi pričakujejo našo skrb v  občutljivem obdobju odraščanja. In prav je tako! Upam, da prihaja čas sprememb tudi na tem področju. Do sprememb pa bo prišlo, če se bomo Slovenke in Slovenci zavedali, da to lahko dosežemo le z volitvami in volimo stranko GLAS za otroke in družine.

Angelca Likovič

Posted in Novice in arhiv dogodkov | By

Pravna država za koroška dečka ne velja! Še naprej ostajata v vladnem ujetništvu

Gibanje za otroke in družine v tragediji koroških dečkov ves čas aktivno zagovarja človekove pravice vnukov in starih staršev. Vložili smo novelo Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, ki bi ob upoštevanju volje 8.000 volivk in volivcev že bil sprejet, pa so ga vladni poslanke in poslanci zavrnili. Žal ugotavljamo, da vlada Mira Cerarja vnukov in starih staršev ne spoštuje. Še več. Uničuje mnoga njihova življenja.

Sprenevedanje, zavajanje javnosti in zavijanje v molk je glavni način na katerega ministrica za družino Anja Kopač Mrak podaljšuje agonijo koroških dečkov, ki jih je velenjski center za socialno delo nasilno in nezakonito odvzel starim staršem in ju dodelil v rejniško družino.

Ustavno sodišče je v vsem pritrdilu sodbi Vrhovnega sodišča, ki je odločilo, da je bil odvzem dečkov nezakonit, saj je center za socialno delo s tem nezakonito posegel v pravice starih staršev do družinskega življenja, ki je med njimi obstajalo ves čas, posebej intenzivno v prvih treh mesecih po smrti matere dečkov, ko se država zanje sploh ni zmenila. Vrhovno sodišče je ugotovilo še številne druge ustavne in človekove pravice; saj je CSD dečka rejniški družini dodelil še pred odločitvijo ministrstva za delo o zahtevi starih staršev, da bi bili rejniki vnukov.

Vrhovno sodišče se je izreklo, da je pravico otrok do starih staršev in pravico starih staršev do otrok treba varovati ne le pred posegi države, temveč tudi z aktivnim ravnanjem in skrbjo državnih organov, ki so dolžni evropsko konvencijo o človekovih pravicah glede pravice do družinskega življenja ter konvencijo OZN o otrokovih pravicah do nepretrgane vzgoje v njihovi razširjen družini.

Če so je bila Cerarjeva koalicija do sedaj gluha za kršitve zakonov, potem mora vsaj zdaj, ko je sodbo Vrhovnega sodišča potrdilo še Vstavno sodišče, nemudoma vrniti otroka v družino babice in dedka. S tem, ko je Ustavno sodišče potrdilo sodboVrhovnega sodišča, ki je pred tem potrdilo sodbo Upravnega sodišča iz Maribora, je dokončno razveljavilo vse dosedanje odločbe in v tem trenutku ni nikakršne pravne podlage, da otroka ostajata ujetnika koalicije Mira Cerarja.

Cerarjeva koalicija ščiti in podpira kršitelje človekovih pravic

Prav odmevna sodba v zadevi koroških dečkov je bila sprejeta na upravnem  sodišču v Mariboru, ki je odločilo, da so bile z odvzemom dečkov kršene ustavne in človekove pravice njuni babici do družinskega življenja. Anja Kopač Mrak in odvetnica CSD Simona Marko pa nista premogli niti trohice strokovnega premisleka in sočutja ter sta ob tem trdili, da četudi gre za kršenje človekovih in ustavnih pravic babici, je CSD ravnal zakonito, saj je poskrbel za največjo korist otrok. To je seveda popolnoma napačna razlaga sodbe in konvencije o otrokovih pravicah, kjer je zapisano, da je korist odraslih, ki za otroke skrbijo hkrati tudi korist otrok.

Otroka še vedno v nezakonitem ujetništvu Cerarjeve vlade

“Želim si, da se stvari končajo tako, kot je prav, predvsem pa v korist otrok,” je 3. januarja v oddaji Dobro jutro na vprašanje o koroških dečkih odgovorila ministrica Anja Kopač Mrak. Tri dni pozneje je CSD Velenje vložil ustavno pritožbo.

Na današnjo sodbo Ustavnega sodišča se odvetnica CSD Simona Marko ne odziva, Anja Kopač Mrak pa sporoča, da ni stranka v postopku, ponovno se pa sprenevedajo, da gre za zavrnitev pritožbe CSD Velenje iz procesnih razlogov. Ustavno sodišče je CSF Velenje sporočilo, da so kot oblastni organ kršili človekove pravice, zato nimajo pravice  pri US ugotavljati kršitve človekovih pravic drugih organov.

S tem, ko je CSD Velenje z vednostjo ministrice vložil ustavno pritožbo, so v koaliciji Mira Cerarja ponovno dokazali, da ne spoštujejo otrok in starih staršev, ampak jim je v interesu le javno opravičevanje nezakonitih dejanj in oblastno ščitenje položajev svojih varovancev. Za otroke in stare starše se ne bi smel zavzeti nihče. Ko to stori civilna družba, je hitro žaljivo označena z »ulico«. Ta ulica pa za razliko od vladajoče koalicije razume družinske vezi, spoštuje otroke, stare starše in ustavo.

Odvetnik babice Velimir Cugmas je včeraj celoten primer koroških dečkov predal na evropsko sodišče za človekove pravice, saj Ustavno sodišče ni odločilo v pri takojšnji vrnitvi vnučkov v družino babice. Babica koroških dečkov tako doma še ni našla pravice, zato v Strasbourgu toži Cerar-Židan-Erjavčevo koalicijo zaradi kršitve 8. člena konvencije o človekovih pravicah, ki govori o pravici do zasebnosti, doma in družinskega življenja pa tudi zaradi kršitve pravice do učinkovitega sodnega varstva.

Posted in Novice in arhiv dogodkov | By

Več otrok – edina pot uspešnega medgeneracijskega dialoga

Prebivalstvo v Sloveniji se stara. Vzroki so nam znami. Saj vse leve vlade v 25 letih niso dajale pravega pomena družini in zagotavljanju pogojev, da se družine lahko odločajo za novo življenje. Kar spomnimo se, da levičarji niti niso hoteli priznati, da družino sestavljajo oče, mati in otroci. Kako so zagovarjali teze, da bi lezbijke, homoseksualci ter celo transseksualci in queerseksualci posvajali otroke. Na srečo smo v tej bitki uspeli mi, ne oni.

Prav gotovo pa bo morala nova vlada, po volitvah, mnogo več pozornosti nameniti prav družini, da se bo rojevalo več otrok, ki  bodo zagotovili, da v naši lepi Sloveniji živimo Slovenci in Slovenke, ki imajo čut pripadnosti naši domovini.  Mnogo več bo potrebno poskrbeti za naše mlade mamice, da ne bodo deležne mobinga na delovnem mestu. Zelo podpiram sprejeti  Zakon o tujcih. Vendar je enkrat v Državnem zboru prevladal razum in so skupaj stopili nekateri poslanci vladne koalicije in dve opozicijske stranke, Nova Slovenija in SDS. Prva in najpomembnejša naloga naše politike je, da zagotovi našim otrokom, našim mladim in vsem nam kvalitetno šolanje, delovna mesta in dostojne pokojnine. Ne rabimo tujcev. Velesile naj uredijo v svetu mir, de ne bo potrebno ljudem “s trebuhom za kruhom”. To je njihova pomembna naloga, ker tudi vojne po svetu delajo velesile, ne majhne države, kot smo mi! Za vsa gorja, ki so bila, so in bodo v svetu in tudi  pri nas, je kriva politika. Vse tragične  posledice z bolečino pa čuti preprosto ljudstvo.

Naloga nove vlade bo tudi, da zagotovi bolj kvalitetno medgeneracijsko sodelovanje. To pa ne bo mogoče vse dokler ne bomo mnogo več pozornosti namenili družini. Otroci v družini preživijo najbolj občutljiva leta odraščanja. V tem obdobju mora biti vzgoja na prvem mestu. Vsaka mlada družina pa ima tudi stare starše, tete, strice.Torej bližnje in daljne sorodstva. Družine, ki se zavedajo, kako pomembno je to razširjeno družinsko sodelovanje, vzgajajo otroke že v dobrem medgeneracijskem sodelovanju. Otroci so vzgojeni v medsebojni ljubezni, spoštovanju, sodelovanju, medsebojni pomoči…Ko odrastejo z  lahkoto te privzgojene vrednote  prenašajo na svoja delovna mesta, v novo okolje. Imajo spoštljiv odnos do starejših, saj se zavedajo , da imajo starejši mnoge izkušnje, ki so si jih pridobili na svoji življenjski poti. Na ta način se prenašajo dobre izkušnje iz generacije v generacijo. Vendar za tako sodelovanje morajo biti mladi  vzgojeni v tem duhu.

Danes pa se prepogosto srečujemo z mladimi, ki končajo šolanje, so naduti, mislijo, da znajo vse in imajo  neprimeren odnos do starejših, včasih celo poniževalen. Njihovo oholo obnašanje mnogokrat ne rodi dobrih rezultatov. To so v večini primerov individualisti in egoisti, kar se zelo jasno pokaže že v osnovni šoli. S tako vzgojenimi  imajo tudi učitelji velike težave, saj njihovi starši z odvetniki hodijo po šolah in neupravičeno zagovarjajo svoje otroke.

Edini  recept, ki bi prinesel dobre rezultate na področju medgeneracijskega sodelovanja, je več otro in njihova vzgoja za prave vrednote v družini in šoli. In prav  temu področju bo morala nova vlada nameniti mnogo večjo skrb, da na vseh nivojih izboljšamo naše medsebojne odnose. To pa je  potrebno za boljšo družbeno klimo. Sem optimist in pričakujem tudi na tem področju pozitivne premike.

Angelca Likovič

Posted in Novice in arhiv dogodkov | By

Dvolični Brglez. Ni čudno, da ga ima Cerar dosti.

Milan Brglez, ki sedi na funkciji predsednika DZ, se v privatnem pismu opravičuje Metki Zevnik za dejanja Združene levice, ob tem, da je prav sam omogočil njihovo agresivno hujskanje pred kamerami proti predstavnikom Gibanja za otroke in družine. Predstavnikom Gibanja za otroke ni dal niti možnosti, da bi se branili, zato so ti na predlog Metke Zevnik zapustili sejo.

Seja, na kateri se je Gibanje za otroke in družine borilo za zakonsko spoštovanje pravic vnukov in starih staršev se je tako po Brglezovi zaslugi sprevrglo v obračun z njimi.

Preberite si, kako se je Brglez privatno po seji opravičeval Metki Zevnik za hujskaštvo Združene levice, niti z besedo pa se ni opravičil za svoje vedenje, ki je omogočilo to nasilje, ki ga je lahko videla vsa Slovenija. Poleg tega je opravičilo in obsojanje izrekel v privatnem pismu pred odhodom v Vatikan, ne pa v kamere, da bi za to lahko vedela tudi najširša javnost.

Preberite si tudi odgovor Metke Zevnik in drugi Brglezov dopis.

Posted in Novice in arhiv dogodkov | By

Angelca Likovič: Agencije za izkoriščanje delavcev

V zadnjem času poslušamo in beremo, kaj vse se dogaja z našimi delavci, ki so zaposleni v podjetjih, kjer so tuji lastniki. Na TV smo videli primer Revoza v Novem mestu. Iščejo delavce za nočno delo preko Agencije. Sprašujem se, zakaj preko Agencije, saj imamo dovolj Zavodov za zaposlovanje. Zakaj podvajanje?! Jasno mi je, to se je zopet dogovorila elita, sprejela zakon in sedaj imamo preko 100 Agencij v Sloveniji, ki iščejo kader in ga posredujejo v naša podjetja. Seveda si za svoje delo vzamejo dober kos pogače in krasno živijo na račun že tako opeharjenih delavcev. Mnogi kršijo zakon in jim ne priznavajo prevoza na delo, odmora za malico, regresa… To je navadno suženjstvo. Govorila sem z delavcem, ki je bil zaposlen v  Revozu. Povedal je, da je nečloveško izkoriščenje, pravo suženjstvo. In kje je naša vlada?! Kje je Gospodarska zbornica?! Kje je varuhinja človekovih pravic?! Ali ne vidijo, da so se Agencije razbohotile po vsej Sloveniji in izkoriščajo delavce, ki so že tako nizko plačani? Res tudi v Sloveniji potrebujemo enega Trampa, ki  se bo zavzel za srednji in nižji sloj prebivalstva. Delavci, ki se zaposlijo preko Agencije  imajo  minimalno plačo in to za nočno delo. Fizični in psihični pritiski so tako močni, da mnogi ne zdržijo. Spomnimo se, kako so končali mnogi delavci v  Muri in kako je Lukančičeva odnesla milijone v Srbijo. In kaj naše sodstvo, največ sodnikov na prebivalca imamo, a učinka ni nikjer?!

Agencije lahko kadarkoli prekinejo pogodbo o zaposlitvi. Tako se direktorji podjetij  razbremenijo vseh skrbi in odgovornosti za kader. To so brezčutni direktorji, ki ne čutijo nobenega spoštovanja in odgovornosti do svojih delavcev. In prav zato tudi delavci ne morejo čutiti pripadnosti kolektivu in je inflacija zelo velika. Ljudje ne zdržijo takega izkoriščanja in poniževanja. Prisluhnite delavcem, ki so zaposleni v podjetjih, kjer so tuji lastniki. V mnogih je podobno izkoriščanje, lastnikom se gre le za dobiček. In prav zato bodo naši delavci iskali zaposlitve v tujini. Gospod Cerar pa je izjavil, da ga čudi, da delavci v Revozu niso bolj motivirani. On je lahko motiviran, saj si je povečal plačo. Delavci v Revozu pa so pravi sužnji. Dobri naši direktorji, ki jih je kar nekaj, pa imajo svoje kadrovske službe in kader iščejo preko razpisa in s pomočjo Zavoda za zaposlovanje.
Čas je, da se vsi  tako izkoriščeni delavci povežejo v en sindikat in zahtevajo svoje pravice. Sedaj imamo mnogo sindikatov samo s ciljem, da so razpršeni in niso učinkoviti.

Opozicijske – pomladne stranke bi morale takoj zahtevati da se z zakonom ukinejo vse Agencije, ki so same sebi namen. Njihov cilj je lepo živeti na račun izkoriščanja delavcev. Po naslednjih volitvah bo to nujno takoj urediti, pa ne samo to. Takoj bo potrebno nazaj uvesti SDK, koliko nepravilnosti se dogaja odkar so načrtno ukinili SDK. Pod mikroskop bo potrebno vzeti mnogo institucij, forumov in lobijev, ki pobirajo mnogo denarja davkoplačevalcev in s svojim delom naredijo več škode, kot koristi. Zapreti jim bo potrebno enostavno dotok sredstev, pa naj delajo prostovoljno, tako kot sedaj že mnogi to počnemo. Ta denar, ki ga ni malo, pa bo potrebno nameniti tja, kjer bo obrodilo bogate sadove-družinam, najnižje plačanim delavcem, zapuščenim in osamljenim…Le tako bomo postajali bolj humana družba, ki čuti odgovornost do vseh slojev prebivalstva, ne le do elit, kar počne sedanja vlada. Slovenci si že enkrat zaslužimo vlado, ki bo imela v prvi vrsti srce in čut za pravičnost. Upajmo, da tako vlado tudi dobimo po naslednjih volitvah! To pa lahko dosežemo le s tem, da se volitev udeležimo v zelo velikem številu. Pasivni državljani moramo postati aktivni in spremljati delo naših politikov in hitro bomo ugotovili, da moramo po volitvah oblikovati novo, bolj pravično vlado. Levičarjev imamo dovolj. Dajmo še drugim priložnost, v upanju, da nas popeljejo v prijaznejši, bolj pravični in humani sistem, kjer bodo prave vrednote resnično na prvem mestu.

Angelca Likovič

Posted in Novice in arhiv dogodkov | By

Primer koroških dečkov – potrebno je narediti korak naprej!

»Sedaj je potrebno narediti korak naprej! Čimprej sprejeti novo zakonodajo, ki bo izboljšala položaj otroka v postopkih družinskega prava. V kolikor nam res gre za otrokove koristi, bomo to storili čimprej. Brez oklevanja. Brez političnega obračunavanja. Brez nagajanja in podtikanja. Srčno upam, da smo se iz te zgodbe kaj naučili«.

Zapis, ki sta ga pravkar prebrali, je nastal v maju 2016, kmalu po objavljeni sodbi Upravnega sodišča v Mariboru, ki je odločilo, da so bile babici koroških dečkov kršene pravice do družinskega življenja. Citirane stavke, vključno z naslovom, sem  prebral na spletni strani SD – Socialnih demokratov, v kolumni pravnice Eve Žunkovič, 27. maja 2016. In kaj je za rešitev trpljenja koroških dečkov storila stranka Socialnih demokratov?  Nič. Mirno so odšli na počitnice, koroška dečka pa so kljub nezakonitemu odvzemu prepustili tujemu okolju rejniške družine!

Gibanje za otroke in družine v bran vnučkoma in starim staršem. Takoj. Brez oklevanja. Brez političnega obračunavanja. Brez nagajanja.

Na stisko koroških dečkov in starih staršev se je odzvalo Gibanje za otroke in družine, ki je v prvih dneh junija 2016 vložilo predlog spremembe Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih v parlament. V prvih dneh septembra je Gibanje za otroke in družine zbralo skoraj 8.000 podpisov podpore svojemu predlogu, ki bi omogočil starim staršem, da postanejo del razširjene družine in poskrbijo za svoje vnuke, če umanjkajo njihovi starši. Predlog je vseboval tudi takojšnjo postavitev otroka pod skrbništvo starih staršev, odvzem roditeljske pravice za najhujša kazniva dejanja nasilja v družini ter upoštevanje volje staršev, kam naj se namesti otroka, če sami ne morejo izvajati roditeljske pravice.  Žal Socialni demokrati in Cerarjeva koalicija predloga novele Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih niso podprli. Storili so ravno nasprotno od tega, kar javno razglašajo.

Oklevanje, obračunavanje, nagajanje in podtikanje so obrazi vladajoče levice

Socialni demokrati in Cerarjeva koalicija eno govorijo in drugo delajo. Namesto da bi spoštovali trud Gibanja za otroke in družine ter voljo 8.000 volivk in volivcev ter čimprej sprejeli novelo zakona, ki bi izboljšala položaj otrok v postopkih družinskega prava in upoštevala otrokove koristi, da ostanejo v varnem objemu starih staršev, so storili ravno obratno. Poslužili so se taktike zavlačevanja,  oklevanja, političnega obračunavanja, nagajanja in podtikanja. Storili so korak nazaj.

Dobre in pravične rešitve Gibanja za otroke in družine, ki bi jih z ustreznimi amandmaji lahko še izboljšali, je Cerarjeva koalicija na žaljivi januarski seji v parlamentu zavrnila. Raje nam ponovno vsiljujejo kopijo Družinskega zakonika iz leta 2012, ki spreminja pojmovanje družine, ne spoštuje starih staršev, za nameček pa v navezi z Moederndorferjevim Zakonom o istospolni partnerski zvezi omogoča posvojitve otrok homoseksualcem-lezbijkam-bi-trans-queer-seksualcem.

 

Posted in Novice in arhiv dogodkov | By