Po prvi anketi so še trije oblikovalci ponudili svoje odlične predloge za znak nove družinske stranke Glas za otroke in družine. V tokratni anketi sodelujejo zmagovalni znak prve ankete ter trije novi predlogi.
Stari starši so poleg bratov in sester edini, ki ne morejo posvojiti njihovega vnuka. Stari starši so poleg mame in očeta v mnogih družinah najbližji svojim vnukom, jih varujejo in so z njimi močno čustveno povezani, predvsem pa jih imajo neizmerno radi in oni njih. Zato je povsem neprimerno, da vnukov ne morejo posvojiti, če se mami in očetu kaj hudega zgodi in so še pri močeh. Zato v stranki Glas za otroke in družine za otroke in družine predlagamo, da naj Družinski zakonik omogoči posvojitev vnukov s strani starih staršev. Predlagamo tudi, da se ob taki posvoiitvi ne spremenijo sorodstvena razmerja. To je v mnogih primerih v največjo otrokovo korist, saj je s tem zagotovljena otrokova pravica do nepretrgane vzgoje, ki jo določa 20. člen konvencije o otrokovih pravicah.
Radikalne feministke, ki se združujejo v Rdeči zori, so mi letos za 8. marec podelile dve “bodeči neži”. Prav je, da se spomnimo, zaradi katerih mojih izjav so mi to podelile. Prva izjava je bila v Tarči, ko sem med drugim rekla tudi: “Resnično vsak otrok je spočet z ljubeznijo. So pa nekatere ženske posiljene, ampak tudi tem posiljenim ženskam je treba pomagati, da rodijo otroke, ker bodo potem srečne, tiste poslijevalce pa lahko kaznujemo od ena do deset let zapora.” Posilstvo je zločin! Vendar ga ni zagrešil otrok! Vem, da je tem puncam in ženam neznosno hudo, ampak prepričana sem, da jim je potem, če končajo življenje nerojenega otroka otroka še huje. Za posilstvo niso krive, za to dejanje pa se žal same odločijo. Poslušajte Rebecco Kiessling.
Druga moja izjava je bila v oddaji Dobro jutro: ” Poglejmo, kaj je Merklova v Nemčiji naredila, ker nima nobene reprodukcije, koliko ljudi iz tujine je potegnila. Mi se borimo za to, da bomo imeli naše potomce s slovenskimi koreninami, zato podpiramo vse mamice, da rojevajo, tudi posiljene. Poglejte, drage moje gospe, če bi vaše mame naredila splav, vas danes ne bi bilo tukaj, tudi mene ne, zato sem jaz proti splavu.” K temu bi rada dodala, da imamo danes v Sloveniji preko 550 družin, ki so brez otrok, ki bi želele posvojiti otroke.
Obe oddaji Dobro jutro in Tarča sta bili v istem tednu in povsod so obravnavali splav. Jaz sem jasno zastopala stališče Gibanja za otroke in družine o spoštovanju življenja nerojenega otroka. Zaradi mojih izjav so povsem ponorele feministke, Ženski lobiji in liberalci. Sestankovali so na TV Slovenija in takratni varuh za gledalčeve pravice g. Ambrožič je trdil, da je bil to sovražni govor in da Likovičeva ne sme nikoli več nastopati v javnosti. Rečeno je bilo, da širim desnico, zato me je potrebno ustaviti. Žal je tudi varuhinja človekovih pravic kot ostale kajne izrojene levice ponavljala, da so moje izjave za sovražni govor. Jaz ljubim, ne sovražim. Na TV Slovenija pa si očitno le niso bili povsem enotni in zato je g. Ambrožič odšel dve leti pred iztekom mandata v pokoj.
Res pa je, da me od takrat mediji ne upajo poklicati, ker se bojijo za svoje službe, saj vemo, da so pod pritiski. Prej sem bila velikokrat vprašana za mnenje na določeno temo.
No sedaj pa so feministke poskrbele, da sem bila za 8. marec v vseh medijih od TV, časopisov, oddaje Studio ob 17 … Vesela sem in se jim zahvaljujem, da so povsod jasno objavili obe moji izjavi, za katerimi še vedno trdno stojim. V Gibanju za otroke in družine podpiramo življenje od spočetja do naravne smrti. Zavzemamo se, da imamo tudi nerojeni otroci pravico do življenja, ker se pa oni ne morejo boriti za življenje, se mi borimo zanj.
Rada bi se zahvalila feministkam, da so zopet poskrbele, da so se moje izjave slišale v vseh medijih. Vesela pa sem, da imam na internetu veliko podporo in tudi mnogo klicev Slovenk in Slovencev, ki moje izjave podpirajo. Davkoplačevalci na leto prispevamo preko 2 milijonov denarja za končanje življenj nerojenih otrok, kakšna žalost. Ta denar bi lahko namenili družinam in otrokom. Odgovornost in dolžnost kristjanov je, da podpiramo življenje.
Lani je dobila bodečo nežo ga. Rosvita Pesek, ki jo zelo cenim in spoštujem, saj je odlična voditeljica Odmevov. Ponosna sem, da ji delam družbo pri bodeči neži.
Tudi v bodoče bom glasna in se zavzemala za otroke in družine, saj to je naša prihodnost.
Največji uspeh radikalnih feministk in Ženskega lobija, ki za svoje delo dobivajo ogromno denarja davkoplačevalcev, je, da končajo življenje nerojenemu otroku, saj one blodijo, da otrok postane živo bitje z rojstvom. Kakšen absurd in sprenevedanje. Kaj pa 9 mesecev, ko se razvija in raste v maternici?! Nujno bi bilo potrebno prekiniti s finančno podporo feministkam in Ženskim lobijem, pa naj delajo prostovoljno, če želijo, tako kot to počnemo mnogi drugi. Ženski lobiji in velika večina liberalcev (ne vsi) pa bi najraje izkoreninili pri nas kristjane, zato kristjani bodimo glasni in pokončni in ponosni, da smo kristjani.
Opogumljajo naj nas besede Jezusa, ki je ob priliki dejal: “Blagor vam, ki vas bodo zaradi mene zasramovali, preganjali in vse hudo o vas lažno govorili. Veselite in radujte se, kajti vaše plačilo v nebesih je veliko.Tako so namreč preganjali že preroke, ki so bili pred vam.” Njegove besede nas opogumljajo in nam dajejo moč, da nismo sami.
Mestna občina Ljubljana Alešu Primcu izplačilo prevoza sina v šolo in iz šole, ki mu po zakonu pripada, pogojuje s tem, da podpiše pogodbo, v kateri bo opredeljen kot “starš”. On vztraja, da je oče in, da se to zapiše v pogodbo. Tega stališča po naših informacijah ni pripravljen spremeniti tudi, če zaradi tega ne bi dobil denarja, ki mu po zakonu pripada. Na Mestni občini Ljubljana, ki mu je poslala pogodbo v podpis, trdijo, da je pogodba “uradni dokument, katerega osnovno besedilo ni dovoljeno spreminjati, razen v delu, ki se nanaša na osebne podatke.”
Primc je mestni občini odgovoril z naslednjim dopisom:
“Spoštovana mag. Janja Remšak,
Dne 11.3. sem prejel vaš dopis, v katerem me obveščate, da uradnega dokumenta Pogodbe o načinu in financiranju prevoza učenca v šolskem letu 2016/2017 ni dovoljeno spreminjati, razen v delu, ki se nanaša na osebne podatke. Obveščam vas, da sem spremenil samo podatke: ime banke poleg tega sem besedo “starš” zamenjal z besedo “oče”. Edninska oblika “starš” ni enakovredna pomenska zamenjava za besedo “oče” in je zato kot take ne morem sprejeti. Moj otrok ima v rojstnem listu zapisano mamo in očeta, ne enega in drugega “starš-a”. Zakaj izrinjate besedi “mama” in “oče” iz uradnega poslovnega jezika Mestne občine Ljubljana?
V kolikor me boste še naprej posiljevali z besedo “starš” in mi zaradi tega, ker take pogodbe ne bom podpisal, odtegnili pravico do nadomestila za prevoz mojega otroka s posebnimi potrebami, boste s tem kršili zakon in Ustavo RS.
Lep pozdrav,
Aleš Primc“
Ročno prečrtan “starš” in dopisan “oče” na pogodbi:
Ustava Republike Slovenije: Slovenija je demokratična republika, v kateri ima oblast ljudstvo.
Poleg volitev je referendum neposredna oblika izvajanja oblasti državljanov in izredni pripomoček, s katerim lahko izražamo svoje (ne)strinjanje s sprejetimi ali nameravanimi odločitvami tistih, ki smo jih izvolili, da bi v našem imenu urejali in odločali o skupnih zadevah.
Če politika še vedno pomeni skrb za dobro državljanov, si jo predstavljam kot prizadevanje za delovanje v skladu s pričakovanji volivcev – s tem namenom namreč izbiramo vsakokratne kandidate, ki nam z mnogimi všečnimi in lepo zvenečimi besedami sadijo rožice, obljubljajo mleko in med ter nam živo predstavljajo svoje prihodnje žrtvovanje za nas. (Ne glede na to, da se zdi, kot da večina izmed njih misli, da je z obljubami tudi že opravila svoj del zaveze: kot da je njihov cilj zgolj in samo poslanski stolček, namesto da bi to bilo zgolj izhodišče za njihovo plemenito in požrtvovalno delo v smislu izpolnjevanja obljub.)
Zato se mi zdi še kako smiselno pogostejše preverjanje mnenja državljanov, zlasti pred sprejemanjem pomembnih, prelomnih odločitev. Temu je namenjen posvetovalni referendum, ki s predhodno pridobljenim mnenjem večine omogoča sprejemanje odločitev, ki ne bi povzročale jeze, negodovanja, razprtij in naknadnega zavračanja v dolgotrajnih referendumskih postopkih, ko niti dobre rešitve, ki jih sporni zakon prinaša, ne morejo veljati.
Nič več Damoklejev meč …
Gotovo ni prijetno, če nad delovno zagnanostjo kot Damoklejev meč stalno visi grožnja z referendumom – če jo kdo jemlje kot grožnjo. Dejansko bi moralo prav zavedanje, da lahko volivci ovržejo sprejete zakone, spodbujati bolj premišljeno in odgovorno odločanje ter sprejemanje široko podprtih rešitev.
Nasprotno pa se zdi, da politike vodi drugačno razmišljanje: kako volivcem preprečiti ‘mešanje štren’. In v tem smislu vidim zadnje spremembe referendumske ureditve v letu 2013, ki s popravkom ustavnih določil sicer ohranja videz demokratične ponudbe v obliki referenduma, v praksi pa precej zmanjšuje možnosti za njegovo izvedbo in še bolj za priznanje morebitnega izraženega nasprotovanja.
Karkoli že so imeli poslanci vseh poslanskih skupin pred očmi ali v mislih (ali pod mizo) ob sprejemanju teh sprememb, eno jim je uspelo: močno zmanjšati vpliv volivcev na njihove odločitve v obdobju med volitvami. Pogoji za razpis in veljavnost referendumskega izida so tako zaostreni, da je potrebna res maksimalna angažiranost tistih, ki se z določenimi nameni ali sprejetimi zakoni ne strinjajo, pa je kljub temu uspeh njihovega truda zelo nepredvidljiv.
Poleg tega, da omejuje področja, o katerih se sme referendumsko odločati, je odpadla tudi možnost, da referendum predlaga skupina vsaj 30 poslancev ali Državni svet, kar je v nekaterih primerih močno olajšalo in pospešilo izvedbo referenduma. Odtlej kot edina možnost za sklic ostaja najmanj 40.000 overjenih podpisov volivcev – pa še to se poskuša na razne načine, tudi z ‘demokratičnim’ odločanjem v parlamentu preprečevati. Kot bi bili volivci res pomembni (t. j. potrebni) zgolj in samo pred volitvami …
Pravica – da. Kaj pa dolžnost?
Še večji oreh predstavlja t. i. zavrnitveni kvorum, ki za veljavnost večinskega ‘proti’ zahteva dovolj veliko število nasprotnikov: vsaj petino vseh volivcev, kar trenutno pomeni preko 340.000 glasov. To pa je številka, ki je ob kronični napredujoči apatičnosti volivcev težko dosegljiva, še zlasti ko je referendum izveden neodvisno, ločeno od morebitnih lokalnih ali državnozborskih volitev. Ne vem, če je v svobodni državi, kjer ima vsak polnoleten državljan pravico in možnost voliti in odločati na referendumu, potrebno določati minimalno število glasov, ki so potrebni za uveljavitev rezultata: kdor ne gre na volišče, prepusti odločitev tistim, ki glasujejo – ne glede na udeležbo. Mogoče pa bi bilo potrebno poleg pravice zapisati tudi dolžnost volivcev, da sodelujejo pri skupnem odločanju?
Poglavje zase je upoštevanje referendumskega rezultata. Medtem ko je pri posvetovalnem referendumu izid nezavezujoč, nekako usmerjevalen, naj bi bila odločitev zakonodajnega referenduma zavezujoča. To pomeni, da naj bi voljo večine volivcev glede sprejetih ali nameravanih zakonskih rešitev zakonodajalec vsaj eno leto po referendumu upošteval. Naj bi. Dejansko pa tudi tu poznamo omalovaževanje referendumske odločitve, ko se zavrnjene ideje uveljavijo v nekem drugem zakonu s poenostavljeno razlago, da velja prepoved zapisa eno leto zgolj v zakonu, ki je bil zavrnjen. Po črki zakona je seveda drugače: (25. člen) »Eno leto po razglasitvi odločitve na referendumu državni zbor ne sme sprejeti zakona, ki bi bil vsebinsko v nasprotju z odločitvijo volivcev.«
Zid pa še kar stoji …
V zakonodajnem postopku je predlog Družinskega zakonika. Tak, kakršnega so nam blagohotno in z zvrhano mero arogance ter nepripravljenosti vsaj prisluhniti predlogom za izboljšave in usklajevanje dali na vpogled, je – če bo sprejet – zrel za referendum. Poleg njega sta bila (zame, ki me zanima le ozko področje zakonodaje) v zadnjem letu sprejeta vsaj še dva zakona, ki bi potrebovala preverjanje pri volivcih (imeni ohranim zase). Toda ob misli, kakšno Sizifovo delo je to, kmalu zmanjka volje za začetek postopkov. In to utegne biti taktika tistih redkih, a vplivnih posameznikov, ki želijo večini vsiliti razne ideologije: »Enkrat se bodo že naveličali nasprotovati.« Da je kljub zunanjim neugodnim okoliščinam še vedno mogoče ljudi prebuditi ter preseči vsa nasprotovanja, podtikanja, zavajanja in medijski molk, dokazuje zadnji družinski referendum.
Naj to ne bo grožnja, ampak dobrohotno opozorilo tistim, ki namenoma teptajo voljo večine ter rušijo naravni red in temeljne vrednote. Z glavo skozi zid ne gre. Razen če računajo, da se bo zid po njihovih tolikih trčenjih vanj zmehčal ali preluknjal. Toda v tem primeru je tudi vprašljivo, kakšne posledice so ti trki pustili v njihovih glavah …
Sočutje do živali je nekaj lepega, vendar je žalostno, če ga ni do nemočnih otrok. Odsotnost medijskega sočutja do nemočnih nerojenih otrok ima tragične posledice za nerojene otroke – smrt 10 nerojenih otrok v Sloveniji vsak dan.
Kdaj bo v Sloveniji ena glavnih novic dneva, da je bilo včeraj v Sloveniji končano življenje desetih nemočnih nerojenih otrok? 10 nerojenih otrok umre v Sloveniji od roke ginekologinj in ginekologov v povprečju vsak dan. Koliko nemočnih nerojenih otrok umre zaradi kemične smrtne zastrupitve s tabletkami, se ne ve.
V Družinskem zakoniku ni dveh ključnih besed: ljubezen in zvestoba! Ali je mogoča sreča v družini brez ljubezni in zvestobe? Družinski zakonik je podlaga za učenje o družinskem življenju tudi v šolah. Zato v stranki Glas za otroke in družine predlagamo, da se ljubezen in zvestoba zapišeta v Družinski zakonik.
Besedilo 56. člena naj se spremeni tako, da se glasi:
»Razmerja med zakoncema temeljijo na vzajemni ljubezni, zvestobi, spoštovanju, zaupanju in medsebojni pomoči.«
Obrazložitev:
Dodani sta ljubezen in zvestoba, saj brez njiju ni mogoče vzpostaviti celostnega odnosa med zakoncema in v družini. Spoštovanje, zaupanje in medsebojna pomoč v družini izhajajo iz temeljne predpostavke vsakega odnosa – to sta ljubezen in zvestoba. Neverjetno je, da temeljnega čustva, ki naj gradi naše družinske odnose, to je ljubezen, sploh ni v vladnem predlogu Družinskega zakonika. Ker je Družinski zakonik podlaga za vzgojo za družinsko življenje v šolah je nujno, da se ljubezen in zvestobo vanj zapiše tudi zato, da bosta ljubezen in zvestoba temelj učnih programov o družinskem življenju v šolah.
Na predvečer dneva žena so nasprotniki pravic otrok razkrili, kdo je v preteklem letu izustil najboljšo izjavo. Nežo svobode je letos dobila Angelca Likovič, izjemna ženska in odločna zagovornica pravic žensk in otrok.
Angelca Likovič iz Gibanja za otroke in družine si je nežo svobode, nagrado za najboljšo izjavo leta, pravzaprav prislužila s kar dvema izjavama, ki sta obe dobili enako, najvišje število glasov. Eno je izrekla 13. oktobra v oddaji Tarča na TV Slovenija, drugo dva dni prej v oddaji Dobro jutro na isti televiziji.
Tukaj sta izjavi in utemeljitvi, zakaj si je Likovičeva z njima prislužila nežo svobodo:
Angelca Likovič, Gibanje za otroke in družine Vir: Oddaja Tarča: Splav – kdaj se začne življenje?, 13. oktober 2016, RTVSLO
“Resnično vsak otrok je spočet z ljubeznijo, razen tisti, ki so posiljeni. So pa nekatere ženske posiljene, ampak tudi tem posiljenim ženskam je treba pomagati, da rodijo otroke, ker bodo potem srečne, tiste posiljevalce pa lahko kaznujemo, od ena do deset let zapora.”
Utemeljitev: Z omenjeno izjavo se je Angelca Likovič zavzela za pravico nerojenih deklic in se zoperstavila stigmatizaciji mater, ki v težkih razmerah želijo rešiti življenje svojemu otroku. Cilj njenega delovanja je: ustvariti Slovenijo, v kateri bodo vsi otroci dobrodošli.
Angelca Likovič, Gibanje za otroke in družine Vir: “Porota – pravica ženske ali otroka: Danes govorimo o ne/pravici do splava”, Dobro jutro, RTV SLO 1, 11. oktober 2016
“Poglejte, kaj je Merklova v Nemčiji naredila, ker nima nobene reprodukcije, koliko ljudi iz tujine je potegnila. Mi se borimo za to, da bomo imeli naše potomce s slovenskimi koreninami, zato podpiramo vse mamice, da rodijo, tudi posiljene.” […] “Poglejte, drage moje gospe, če bi vaše mame naredile splav, vas ne bi bilo danes tukaj, tudi mene ne, zato sem jaz proti splavu.”
Utemeljitev: Gre za izjavo, s katero Likovičeva opozarja na ustavno pravico vseh žensk, da se rodijo. Obenem opozarja, da se materinstvo začne že s spočetjem njenega otroka in ne šele z rojstvom otroka .
Angelci Likovič v imenu vseh borcev za življenje nerojenih deklic in dečkov iskreno čestitamo za nagrado »Neža svobode«. Prepričani smo, da kdor z besedo reši življenje enega otroka, reši celo človeštvo. Obenem se ji iskreno zahvaljujemo za pokončno zavzemanje za dostojanstvo slovenskih mater in družin. Na ustanovnem kongresu stranke Glas za otroke in družine bo Angelca Likovič prejela nagrado Bela vrtnica, kot najvišje slovensko priznanje za dosežke na področju človekovih pravic.
Gibanje za otroke in družine, Zavod KUL.si, Civilna iniciativa za družino in pravice otrok, Koalicija “Za otroke gre!”
Oglejte si prispevek Tomaža Meršeta, staroste boja za pravice družin v Sloveniji, ki je v imenu društva Družinska pobuda v Državnem zboru opozoril na problematičnost predloga Družinskega zakonika. Vabljeni k ogledu!
Aleš Primc je v imenu stranke Glas za otroke in družine v pičlo dovoljenem času zelo argumentirano predstavil razloge za zavrnitev vladnega Družinskega zakonika. Vabljeni k ogledu!
